Dan je bil kot naročen. Sonce, sonce in še enkrat sonce. Ampak včasih to tudi ni najboljše, še posebno ne, če pri 33°C hodiš po Arboretumu v Volčjem potoku, kamor nas je popeljala ga. Melita Miš, ki nam je razkazala glavne znamenitosti in povedala:
»Naselje Volčji Potok ali Wolfsbühel ima dolgo zgodovino. Po legendi naj bi se kraja takšno ime oprijelo zaradi volkov, ki so pogosto plenili po okoliških gozdovih. Sicer pa se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1220 v darilni listini iz Turjaka, v kateri zasledimo ime grajskega gospoda Hermanusa de Wolfspracha. Ime Wolfsbach izvira iz Volčjega na Blokah blizu Starega trga, zato sklepamo, da je Herman prišel iz omenjenih krajev.
O srednjeveškem gradu na vrhu hriba nimamo izpričanih zgodovinskih podatkov, zato njegovega obstoja ni mogoče potrditi. Od leta 1380 do 16. stoletja se v dokumentih omenjajo le dvor in njegovi lastniki. Za zgodovino Arboretuma so pomembni Valvasorjevi zapisi v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689, kjer Volčji Potok omenja kot tabor. Grafika v njegovi knjigi je edina znana upodobitev Volčjega Potoka do 17. stoletja. Na njej sta upodobljeni dve stavbi. Tista ob vznožju predstavlja mlajši in veckrat prenovljeni graščinski dvorec, ki ga danes ni več. Na vrhu hriba stoji razrušena pravokotna stavba s kvadratičnimi stolpi in velikim utrdbenim stolpom na desni. Na podlagi arhitekturnih značilnosti je drugo stavbo mogoče umestiti v obdobje renesanse okoli leta 1500. To je čas, ko so bili na slovenskem ozemlju pogosti turški vpadi, zato so grajski gospodje gradili utrjene stavbe in tabore, da bi se obvarovali pred sovražniki. Prav zato se zdi, da je domnevni srednjeveški grad v resnici samostojna utrdba, ki je bila po prenehanju funkcije opušcena, izpričani srednjeveški dvor pa bi morali iskati na lokaciji med vojno porušenega dvorca.
V preteklosti so imele posestvo v lasti različne rodbine. Valvasor pravi, da je ob koncu 16. stoletja pripadal družini Bonhomo. Nato sta bila lastnika dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, kasneje rodbina Gozani. Leta 1882 je posestvo od vdove Fredinanda Gozanija kupil Ferdinand Souvan I. Ta je 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli grašcine 50 let posvečal hvale vredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike.
Dve leti zatem, ko so 13. aprila leta 1944 graščino požgali partizani, so park pregledali pristojni strokovnjaki z Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Park in parkovni gozd so po ogledu ocenili kot važno znamenitost. Predlagali so, da se parkovno ozemlje izloči iz tedanjega agrarnoreformnega razdelilnega sklada in zaščiti z zakonito varstveno odlocbo.
Po smrti Leona Souvana leta 1949 je posestvo Volčji potok prevzelo podjetje Gradis, leta 1950 je bila izdana odločba za zaščito parka in parkovnega gozda, v zacetku leta 1952 pa je prešlo pod upravo Agronomske in gozdarske fakultete Univerze v Ljubljani. Slednja si je ves čas prizadevala, da bi se zaščiteni kompleks postopoma razvil v arboretum za potrebe učnih in znanstvenih ustanov v Sloveniji in v takratni Jugoslaviji. S tem je bila postavljena osnova za ureditev in razvoj arboretuma.
Med leti 1957-1961 je Arboretum vodil ing. Igor Oraš, ki je ozemlje parka z odkupom nekaterih parcel na južnem koncu povečal na današnjih 80 ha. V tem času so uredili jezero v Jelovi dragi, zgostili mrežo poti in modernizirali gojišče z rastlinjaki in zaprtimi gredami vred. Po letu 1961, ko so javna sredstva financiranja vse bolj usihala, je bilo treba temeljito preurediti gospodarstvo, odpraviti nekatere kmetijske agende in dokončno urediti lastninsko stanje. Leta 1967 so bile od nekdanjih lastnikov odkupljene vse zgradbe, leta 1977 tudi vsa zemljišča, ki so bila do tedaj še v zasebni lasti.
Ker je leta 1965 je povezava med Arboretumom in Univerzo razpadla, je bilo vodstvo parka zaradi finančne samostojnosti primorano k preusmeritvi v proizvodnjo in storitve. Kljub temu je rastlinska zbirka rasla in nastajala novih zaokrožena parkovna prizorišča, kot na primer: dolina rododendronov, rožni vrt in Souvanova loka. Posest so ogradili in zgradili infrastrukturo za obiskovalce.
Ob družbenem preobratu je posle prevzel novi direktor, kar je bilo navzven čutiti po vrsti novih prireditev za široko javnost. Prihodki od cvetličnih razstav, ki so večinoma potekale v znamenju tulipanov, so omogočili, da je ustanova prebredla kritična leta. Leta 1999 je bil Arboretum na celotni površini razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, pozneje je sledil sklep o ustanovitvi državnega Javnega zavoda Arboretum Volčji Potok. Z uvrstitvijo zavoda med kulturne ustanove na najvišji državni ravni je bilo deloma rešeno tudi financiranje vzdrževanja, ki ga na 90 hektarjih površin ni malo.
Trditi, da so arboretumi preživele ustanove, je približno tako tehtno kot zatrjevati, da univerze niso več potrebne. Dejstvo je, da v tujini večina arboretumov deluje v sklopu univerzitetnih ali drugih akademskih ustanov. V Volčjem Potoku se je ta povezava ponesrečila. Zdaj drži roko nad ustanovo Ministrstvo za kulturo, ki še premišljuje, kako bo dolgoročno zagotovilo vzdrževanje te parkovne dediščine in arboretumskih zbirk. Danosti prostora in vsega tistega, kar je človekov um in čut za lepo tu ustvaril, so velike in velika je tudi odgovornost zanje.«
Po ogledu lepot Volčjega potoka – od jezerc in njihovih prebivalcev (krapi – naši in japonski, labodi, račke …) do vseh vrst eksotičnega drevja, metularija, orhidearija, rožnega nasada in ostalega lepega, smo se podale v prelepo staro mesto Kamnik, kjer nas je pričakala Helena Treska iz TIC Kamnik in nas popeljala do njihovega centra, kjer smo si »opomogle« ob ruševcu, kavi GALA Portorož in odličnih kremšnitah in šamrolah firme Conditus Bled (naše članice poskrbijo za to, da ne omagamo), kasneje pa popeljala po jedru Kamnika – Šutni do ETE Kamnik.
Kamnik je srednjeveško mesto, ki je bilo prvič omenjeno že leta 1061, status mesta pa je dobilo okoli leta 1220. V srednjem veku je mesto po svoji pomembnosti tekmovalo z Ljubljano. Da je bil srednji vek pomembno obdobje za Kamnik, še danes pričajo izveski za oznako obrti na starih mestnih hišah.
Kasneje, v 19. stoletju, se je tod razvijala predvsem industrija: kamniška smodnišnica, Prašnikarjeva cementarna in opekarna in kamniški Stol so bili obrati, znani vsej Jugoslaviji.
Dandanes pa Kamnik kot destinacija postaja vse bolj turistična. Danes smo si ogledali Mali grad, kjer stoji romanska kapela ter razvaline gradu. Dvonadstropna kapela s kripto je edinstvena v Sloveniji in prava redkost v evropskem prostoru. Legenda pravi, da so jo zgradili v več nadstropjih zato, da so se maše lahko udeležili različni družbeni sloji, seveda so bili ob tem najpomembnejši možje najvišje.
Sprehodile smo se po Šutni ter se ustavile v trgovinici Zlata pticka, ki deluje povsem lokalno, ob cerkvi Marijinega brezmadežnega spocetja, rojstni hiši Rudolfa Maistra ter na koncu še v Hiši keramike.
Ko bomo naslednjič obiskale Kamnik, priporočam voden ogled skozi mesto, kjer bo moč izvedeti še več zanimivosti. Priporočajo predvsem obisk Medobčinskega muzeja Kamnik na gradu Zaprice, samostanske knjižnice s prvotiski in v okolici Kamnika Budnarjevo domacijo iz 18. stoletja, Veliko planino, dolino Kamniške Bistrice, Arboretum Volčji Potok (katerega smo na kratko obiskale že danes), Terme Snovik (kjer smo se tudi že razvajale) in pa Zdravilni gaj Tunjice.
Okuse Kamnika je možno poskusiti na različnih tockah v Kamniku. Podjetja, ki sodelujejo pri ponudbi teh jedi, oz. živil so izbrani gostinci (gostilna Pri Planinskem orlu, Gostilna Repnik, Dom v Kamniški Bistrici, Mojcine dobrote, Korobac, itd.), trgovinice (TIC točka, Zlata ptička…) in proizvajalci v Kamniški regiji (Tovarna Eta, kmetija Gabršek). Več informacij ste prejele v njihovih publikacijah.
Če boste imele kakšno vprašanje, vam na Zavodu za turizem, šport in kulturo Kamnik (Božena Peterlin in Helena Treska) z veseljem nanj odgovorijo, omogočijo pa vam tudi vodenje zaključenih skupin. V prihodnosti želijo ponovno vzpostaviti »gurmansko turo« po Kamniku, tako da jih le pocukajte za rokav, ko boste želele razvajati vaše brbončice.
Pot smo nadaljevale in končale v firmi ETA Kamnik, kjer poleg vložene in zamrznjene zelenjave, jedi na žlico, džemov, gorčice in ajvarja Eta po novem ponuja tudi kise Renški hram, Talis in Salatina, ki so jih odkupili od Šampionke Renče.
ETA Kamnik d.o.o. je slovensko prehrambeno podjetje iz Kamnika, ki predeluje sadje in zelenjavo. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1923 kot manjši družinski obrat, sprva so izdelovali kompote, džeme, sirupe in gorčico. Leta 1963 so na sedanji lokaciji zgradili večjo tovarno, ki še vedno obratuje.
Njegova prepoznavna blagovna znamka je Natureta, predstavljena leta 2003, ki obsega džeme, marmelade, vnaprej pripravljene konzervirane jedi (golaž, jota, sarma, ricet …), razne omake (paradižnikova, s tuno, gobova, ajvar, ketchup, gorcica, hren …), zamrznjeno in vloženo zelenjavo (paprika, kumarice, grah, fižol, koruza, olive …) in sadne kompote (ananasov, jagodni, breskov …).
Direktorica, Ksenija Jankovič Banovšek je povedala, da, ko je v jeseni 2012 prvič pregledovala podatke ETE Kamnik, jo je najbolj presenetilo dejstvo, da pozna ogromno izdelkov, jih kupuje in uporablja že dolga leta, hkrati pa številne opaža prvič. Tako se verjetno počuti vsakdo, ki se poglobi v njihovo paleto, saj je ETA nosilka vec kot 170 unikatnih receptur, le redko kdo pa ima v kuhinji toliko različnih izdelkov.
Izvoz jim prinese manj kot desetino prihodkov. Eta Kamnik je lani prihodke od prodaje povečala za tri odstotke, na 18,5 milijona evrov, od tega je bilo 1,5 milijona evrov izvoza. Delež izvoza želijo povečati, njihovi glavni izvozni trgi pa so Hrvaška, Italija, Rusija, Kanada, BiH in Crna gora.
40 odstotkov vložene zelenjave je slovenskega porekla.
Eta je lani vložila 4,2 tisoč ton zelenjave, od tega 1,7 tisoč ton zelenjave slovenskega porekla (41 odstotkov). Rdeča pesa je od pridelovalcev s ptujskega konca, repa in zelje z Gorenjske, zelenjavo za mešano solato kupujejo povsod po Sloveniji, kumarice v BiH, paprika za file pa na Hrvaškem in v Srbiji. Razvijajo nove sušene paradižnike in olive v oljcnem olju.
S Paradajzom, največjim proizvajalcem paradižnika pri nas, Eta že več let nacrtuje rastlinjak v Beltincih. Za ta projekt, ki se imenuje Sončni raj, še urejajo papirje.
Poskusile smo njihove najprepoznavnejše jedi na žlico – bograč golaž in divjačinski golaž, pa seveda prebranac, ki ga prav vse dobro poznate.
Spet je vskočila naša Ema Pogačnik s svojimi kremšnitami in šamrolami, tako da je bila večerja popolna.
Povzela: Silvia Lippai