Danes smo pravzaprav krstile veliko dvorano Tehnološkega parka, saj so jo malo pred tem dokončali in smo bile prve, ki smo v njej smele delovati.
Direktor mag. Iztok Lesjak nam je predstavil družbo Tehnološki park Ljubljana, ki od svoje ustanovitve 1996 razvija podporno okolje, kjer s promocijo, storitvami in z infrastrukturo motivira tehnološki podjetniški potencial v regiji. S premišljenimi shemami pomoči spodbuja k ustanavljanju in pomaga pri rasti in delovanju družb z visokim tržnim potencialom.
Na ta način prispeva k preoblikovanju lokalnega gospodarstva, vpeljevanju in ohranjanju kvalitetnejših delovnih mest in večji konkurenčnosti inovativnega podjetništva v regiji.
Podjetjem, članom Tehnološkega parka Ljubljana, pomaga pri njihovem razvoju tudi z vzpostavljanjem sinergij in povezav med domačim in tujim raziskovalnim, tržnim in podjetniškim okoljem. Neformalne in formalne povezave z raziskovalnim in razvojnim okoljem omogočajo izmenjavo znanja in tehnologij ter njihovo hitrejšo tržno uveljavitev.
Tehnološki park Ljubljana deluje na lokaciji Teslova (centralna lokacija v mestu Ljubljana,
neposredna bližina Instituta Jožef Stefan, Kemijskega inštituta, Fakultete za matematiko in fiziko, Fakultete za računalništvo in informatiko, Fakultete za elektrotehniko, Fakultete za strojništvo, Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in Fakultete za farmacijo), v izgradnji pa je poslovno središče na Brdu pri Ljubljani (prijetno zeleno okolje, prostor za preko 100 novih podjetij članov z več kot 1000 zaposlenimi. Zagotovljen hiter dostop do mestnih vpadnic in letališča Brnik. V njegovi neposredni okolici so, poleg Univerze, raziskovalnih inštitutov, razpoložljivosti kapitala in človeških virov, na voljo tudi hotelske in gostinske storitve). S tema lokacijama in infrastrukturo izkorišča vse prednosti mesta Ljubljane, evropske prestolnice življenja, dela, učenja in prijetnega bivanja v ustvarjalnem okolju. In seveda ne smemo pozabiti lokacije Litostroj, ki nastaja v partnerstvu z družbo IMOS d.d., omogoča optimalno infrastrukturo za proizvodno naravnana podjetja.
Vizija TP je postati mednarodno prepoznavno podporno okolje in poslovno središče za razmah globalno konkurenčnega inovativnega tehnološkega podjetništva.
Poslanstvo je zagotavljanje vrhunskega podpornega okolja za prenos raziskovalnih izsledkov in inovativnih poslovnih zamisli v uspešno in mednarodno konkurenčno tehnološko podjetništvo.
Strateški cilji TP so:
- Zajemati, ovrednotiti in spodbuditi nove kakovostne visoko tehnološko poslovne pobude za vključitev v inkubacijsko razmerje v TP Lj;
- Razvijati in tako ohranjati ter zadrževati visoko tehnološki podjetniški potencial v regiji;
- Spodbujati inovativno okolje s premišljenimi podpornimi shemami in uvajanjem novih pristopov;
- Zagotoviti sodobno tehnično in infrastrukturno podporo poslovanju vključenih podjetij po ugodnih cenah;
- Krepiti partnerstva in organizacijsko izpopolnjevanje z namenom zagotavljanja kakovostnih storitev,
- nove regionalne organiziranosti in prenosa dobrih praks iz tujine.
- Tehnološki park Ljubljana zagotavlja nosilcem strokovnih in podjetniških idej ustrezno podporno okolje za reševanje problemov motivacije, klime in hitrega prenosa tehnološko tržnega potenciala na tržišče.
Mag. Mateja Mešl pa je predstavila Sklad RSG Capital kot:
- Zapolnitev kapitalske vrzeli na trgu tveganega kapitala
- Prispevek k spodbujanju podjetništva
- Prispevek k bolj dinamičnemu gospodarstvu in gospodarski rasti
- Investiranje v podjetja v zgodnjih fazah razvoja
RSG Kapital svoje poslanstvo uresničuje z naložbami prek družbe tveganega kapitala Prvi sklad, katero upravlja ter z dopolnilnimi storitvami, ki se izvajajo v okviru družbe.
Odlikuje jo široka mreža partnerjev
Podjetniško podporno okolje (R&R inštituti, univerze, inkubatorji, tehnološki parki…)
- Uveljavljena podjetja
- Investitorji
- Finančne institucije
Upravljanje tveganega kapitala
- Prvi sklad, družba tveganega kapitala, d.o.o.
- Naložbe v perspektivna mlada podjetja z nadpovprečnim potencialom rasti, predano in sposobno podjetniško ekipo ter prodornimi proizvodi in/ali storitvami
- Mednarodne povezave
- Združenje YES, poslovni angeli
Konvertibilna posojila
- Možnost konvertiranja posojila v lastniški delež ob doseganju dogovorjenih mejnikov
- Vračilo posojila v primeru nedoseganja mejnikov
Premostitveno financiranje in kritje specifičnih stroškov
- Za nova podjetja, ki še ne morejo pridobiti financiranja pri tradicionalnih ponudnikih dolžniškega kapitala
- Posojilo ali neposredno kritje specifičnih stroškov projekta (npr. zaščita intelektualne lastnine)
Pomoč pri pridobivanju zunanjih virov financiranja
- Prilagoditev strukture financiranja
- Povezovanje s ponudniki lastniškega in dolžniškega kapital
- Svetovanje pri pripravi in vodenju projektov
Prvi sklad, družba tveganega kapitala, d.o.o.
Prva družba tveganega kapitala ustanovljena po slovenski zakonodaji, s sedežem v Sloveniji
Trenutno razpolaga z 10 mio EUR; investicijski fokus:
- Mala in srednje velika podjetja v zgodnjih fazah razvoja
- Brez panožnih omejitev
- Srednja in Jugovzhodna Evropa
- Naložbena politika
- Velikost investicije: 300.000 – 1.500.000 EUR
- Vstopa kot manjšinski družbenik
- Pričakovana doba investiranja: 3 – 5 let
- Pričakovana donosnost investicij: vsaj 30% na letni ravni
- Naložbe v visokotehnološka podjetja v zgodnjih razvojnih fazah
Velikost posamezne investicije do 1,5 M EUR
Vidiki, ki jih upoštevamo pri preverjanju investicijskih predlogov:
- Podjetniška ekipa / management (inovativnost, komplementarna znanja, poznavanje trga, izkušnje)
- Proizvod (pozicioniranje, tehnologija, vrednost za kupca)
- Trg (velikost, trendi)
- Poslovni model (izbran tržni segment, način generiranja prihodkov, prodajna strategija)
- Predlagano vrednotenje
- Možni načini izstopa
Odločanje o investiciji:
- Ovrednotenje predloga s strani ekipe RSG Kapital (desktop research, reference, intervjuji z ekipo, strokovna mnenja)
- Priprava predloga sodelovanja (term sheet) in usklajevanje okvirnih pogojev z nosilci
- Obravnava predloga in odločitev Naložbenega odbora
Naložbeni odbor: 9 članov; 5 z glasovalno pravico (direktor RSG Kapital in 4 neodvisni strokovnjaki)
Okrogla miza:
Tema okrogle mize “Kaj pričakujemo od nove vlade po volitvah 2008” je bila predvsem strokovno gospodarska. Govorili smo o težavah šolstva, zdravstva, gospodarstva ter njihovem medsebojnem povezovanju in kako bi Slovenija povečala konkurenčnost v globalnem preboju in se kot taka pozicionirala v svetu
Gostje okrogle mize so bili:
- Dr. Dušan Mramor, Dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani
- Prof. dr. Helena Meden Vrtovec, višja svetnica in svetovalka strokovnega direktorja Ginekološke klinike v Ljubljani
- Mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS
- Franci Pliberšek, direktor MIK Celje
- Mag. Zdenka Remškar, solastnica in direktorica projektov v družbi Smart Com Ljubljana in
- mag. Iztok Lesjak, direktor Tehnološkega parka Ljubljana
Okroglo mizo je vodila Aleša Kandus, predsednica društva FAM.
Ugotovitve, mnenja, vprašanja in priporočila – povzetek z okrogle mize:
GOSPODARSTVO:
Pri nas imamo nekaj izredno uspešnih podjetij, ki jih vodijo zelo uspešni managerji-ke, sprejemajo prave odločitve in znajo gospodariti s kapitalom in človeškimi viri. Smatramo, da bi tudi druga, nekdaj dobra »paradna« in za Slovenijo prepoznavna podjetja, ki so panožno manj uspešna, lahko z odlično managersko ekipo dosegala dobre rezultate, saj delavci znajo in tudi želijo delati. Zdaj pravzaprav že skoraj vse uvažamo in lastne proizvodnje tako rekoč skoraj ne bomo več imeli. In to bo v prihodnje velik problem, ker bomo predvsem odvisni od uvoza.
Potrebno bi bilo dati še večji poudarek novim tehnologijam, saj dobre tehnologije ne potrebujejo veliko delovne sile. S tem bi se daljnosežno tudi izdelki pocenili. Delo je še vedno največji strošek.
Da bi lahko bilo gospodarstvo uspešnejše, bi morala biti vlada odgovorna za makroekonomsko okolje z davčnimi olajšavami in drugimi vrednotami in biti tudi socialna ter iskati dialog z drugimi institucijami družbe.
Danes ni več dvomov v to, da sta ekonomska rast in razvoj tesno povezana s podjetništvom. Več dejavnikov namreč jasno kaže, da v Sloveniji še ne znamo izkoristiti svojega podjetniškega potenciala in nismo še sposobni dohiteti razvoja hitro rastočih gospodarstev tako v Sloveniji kot tudi v Evropi. Relativno malo Slovencev se odloča za samozaposlitev, rast novoustanovljenih podjetij je nižja kot v Evropi , zaradi strahu pred neuspehom številne ideje sploh ne pridejo do trga in če ne bo premika, bo v naslednjih desetih letih veliko podjetnikov, predvsem v družinskih podjetjih, prenehalo s poslovanjem.
Kaj torej pričakujemo od vlade pri spodbujanju in ohranjanju razvojnih ambicij?
- Izvajanje vladnih programov, ki ustvarjajo pogoje za podjetništvo,
- Zasnovanost vladne politike, ki je lahko bolj ali manj naklonjena podjetništvu,
- Razpoložljivost različnih finančnih virov – finančne podpore
- Razširjenost in kakovost izobraževanja in usposobljenost za podjetništvo,
- Obstoj in učinkovitost mehanizmov za prenos raziskovalnih dosežkov in tehnologije v podjetniško prakso.
Kritični smo bili tudi ob trendu zaposlovanja za določen čas, kar ne vpliva dobro na kvaliteto delo. Nihče se ne potrudi dovolj, če ve, da je to delo le za nekaj mesecev, saj se bo moral drugje zopet učiti nečesa drugega in mu sedanje znanje pri tem ne bo koristilo. Vlada bi morala dati delodajalcem konkretne spodbude, da bi ti več zaposlovali za nedoločen čas in s tem tudi dvignili kvaliteto dela?
Managerji in lastniki kapitala bi se morali tudi bolj zavedati družbene odgovornosti. Kjer je urejena lastniška struktura, je tudi družbena odgovornost na visoki ravni, prav tako interesi delavcev in interes do zdravega okolja. Potrebno bi bilo dati več poudarka tudi na notranje delničarstvo, saj bi s tem motiviralo zaposlene. To se je v nekaterih uspešnih podjetjih pokazalo kot zelo učinkovito.
V Sloveniji so velik problem javni izdatki. Javne službe bi morale biti učinkovitejše – železnice, elektro gospodarstvo, zdravstvo …. in bi jih bilo potrebno drugače regulirati. Davki so previsoki. Del njih bi moral biti državno reguliran, drugi del pa bi bilo potrebno prepustiti trgu.
Več bi morali vlagati v znanje, kjer smo pravzaprav popolnoma zatajili, saj se pri nas vlaga predvsem v gradbeništvo, ki trenutno prinaša največje dobičke.
Vladi sporočamo, da bi morala narediti zdravo okolje za podjetništvo. Delovati bi morala kot dobra družina, vzgajati z zgledi in voditi k odličnosti.
ŠOLSTVO:
Naš izobraževalni sistem je in še vedno proizvaja kader, ki bo zaposlen, namesto da bi izobraževal kadre, ki bodo zaposlovali.
Zdi se, da je neustrezna razmejitev financiranja visokega šolstva precej razburila duhove. Ali je predlog financiranja privatnih fakultet iz javnih sredstev sprejemljiv? Smatrajo, da bo na škodo kvalitete javnih fakultet? Transfer dobrega profesorskega kadra na bolje plačane privatne fakultete in s tem padec kvalitete v javnih in pa da bodo imele privatne fakultete bolj interes po dobičku, kot kvaliteti? Ali s konkurenco dvigujemo tudi kvaliteto ali obratno?
Ekonomska fakulteta je recimo lani dobila manj sredstev, ker so bila dodeljena drugi ustanovi in je zato omejila vpis. Vsi pa vemo, da je naša EF ena od 100 najboljših v svetu.
Kaj je s konkurenčnimi klavzulami za profesorje teh fakultet? To bi vlada morala urediti.
Potrebni bi bili dogovori med gospodarstvom in šolstvom. Urediti odnose med delodajalskimi organizacijami, šolstvom in vlado. V Skandinaviji je to stvar socialnega partnerstva. Tudi pri nas bi bil potreben nov socialni sporazum, če bo ta država zašla v recesijo.
Ugotavljamo tudi, da je poklicno izobraževanje pri nas precej zanemarjeno, pravzaprav neustrezno in v naši družbi kot manj vredno – ker če se ne boš pridno učil v osnovni šoli, boš šel pa za »šlosarja«… ali kaj podobnega. Tu bi bilo potrebno miselnost naših ljudi spremeniti in dati posebno vrednost poklicem. Potrebno bi bilo dogovarjanje z gospodarstvom – kakšen profil poklicev potrebuje za svoje dejavnosti.
Kaj bi torej morala vlada – ministrstvo za šolstvo ukreniti, da bi na tem področju izboljšali situacijo. S subvencijami, štipendijami…? Naša vlada namreč ima vse instrumente, da bi to področje primerno uredila.
ZDRAVSTVO:
Kljub doseženi ravni pravic na področju zdravstvenega varstva, mnogi s tem niso zadovoljni in pričakujejo večji obseg pravic, boljšo dostopnost do zdravstvenih storitev, hitrejše uvajanje nove medicinske in farmacevtske tehnologije in tudi večjo solidarnost. Verjetno bi bilo smotrno najprej ugotoviti, kaj zdravstvo potrebuje?
Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je ob sedanjih vlaganjih v zdravstveno varstvo in zavarovanje, možno ohraniti dosedanjo raven pravic in standarda zdravstvenega varstva tudi v prihodnje.
Kaj bi bilo potrebno storiti za izboljšanje stanja glede boljše dostopnosti do zdravstvenih storitev (čakalne dobe) glede pravic zavarovancev in večje solidarnosti?
Mnogi menijo, da je naš sistem zdravstvenega varstva v še posebej hudi krizi ali celo pred zlomom. Ali gre za krizo strokovnega razvoja zdravstvene dejavnosti, krizo obveznega oz. prostovoljnih zavarovanj? Ali imamo premalo zmogljivosti (kadrov, opreme, bolnišnic)? Morda gre za krizo financiranja? Se kriza kaže v neustrezni organizaciji in upravljanju s sistemom (kot celoto) oziroma z zdravstvenimi zavodi? Kaj bo vlada storila za izboljšanje razmer in odpravo krize? Splošno mnenje je, da so potrebne korenite reforme sistema zdravstvenega varstva.
V zadnjih letih je bilo veliko polemik glede privatizacije v zdravstvu, v kateri so nekateri celo videli »zdravilo« za določene pomanjkljivosti in slabosti v delovanju zdravstvene dejavnosti. Eni zagovarjajo ohranitev javnih zavodov, kot edinih nosilcev zdravstvene dejavnosti v delu, ki zagotavlja vsem dostopne storitve po načelih solidarnosti, pravičnosti in enakosti med ljudmi, drugi pa zagovarjajo koncept vse večjega zasebnega dela, zasebne lastnine. Pri tem se pojavlja vprašanje, do kakšne mere lahko privatiziramo javno zdravstvo? Katera opcija naj bi dala boljše možnosti zavarovancem glede zadovoljevanja njihovih potreb in interesov?
Ob razpravah o podeljevanju koncesij je velikokrat prišlo na dan vprašanje, kaj bo z zdravstvenimi domovi ali specialističnimi ambulantami, ki so bili-e (in so še vedno) po zakonu nosilci zdravstvene dejavnosti na primarni ravni in kot taki tudi najbolj približani prebivalstvu in njihovim potrebam. Ali res rabimo več zdravstvenih domov in spec. ambulant oz. ali lahko enako kvaliteto in dostopnost ponudijo koncesionarji? Vsi namreč vemo, da pri koncesionarju ne prideš na vrsto če imaš napotnico lečečega zdravnika, če pa plačaš, pa takoj. So torej norme v javnem zdravstvu prenizke, da imajo koncesionarji po tej normi še ogromno časa, ne smejo pa sprejeti bolnikov? V javnih zavodih pa čakaš do onemoglosti. Vprašanje je tudi, kako bo z uvajanjem zdravnikov, specializantov v zasebnem sektorju? To so do sedaj edino izvajali javni zavodi – bolnice, specialistične ambulante, … – gre predvsem za vprašanje izobraževanja, raziskav, pridobivanja dodatnih tehnoloških znanj, …
Ugotavljamo tudi koncentracijo strokovnjakov v večjih mestih, medtem ko je podeželje precej zapostavljeno. Potrebno bi bilo narediti mrežo potreb po kadrih za vso Slovenijo in s prerazporeditvami zapolniti vrzeli, saj je v bistvu zdravstvenega kadra dovolj, le da je ta koncentriran predvsem na Ljubljano in Maribor. V Indoneziji morajo zdravniki najprej tri leta delati na terenu, šele potem lahko pričnejo s specializacijo. Morda bi to bila rešitev tudi za Slovenijo, ker bi zdravniki ugotovili, da delo na podeželju pravzaprav ni zaviralni moment v njihovi karieri, ampak jim pomaga pridobiti veliko dragocenih izkušenj.
Ali je področje prostovoljnih zavarovanj, z izjemo dopolnilnega zavarovanja, sploh pravno primerno regulirano?
Je sprejemljivo da je zdravnik v javni službi, hkrati pa zasebnik?
Kje vidite vzroke za težave pri investicijah in javnih naročilih v zdravstvu? Ali smo na tem področju racionalni ali po nepotrebnem trošimo javna sredstva? Kdo naj po vašem mnenju, pokriva nadpovprečne stroške neracionalnih objektov in opreme? Ali so to zavarovanci ali ustanovitelji?
KULTURA:
Vse kaže, da vlada kulturi ni preveč naklonjena, saj v vladnem poročilu o rezultatih v njenem mandatu, ki je bilo poslano vsem slovenskim gospodinjstvom, o kulturi ni niti besedice.
Kako bi zagotavljali obstoj in razvoj slovenskega jezika in slovenske kulture?
Ali mora država skrbeti za uveljavljanje slovenske kulture pri nas in v tujini?