Težko se je vedno ponavljati, vendar po hudih nevihtnih dnevih, je na dan našega srečanja ponovno sijalo sonce, tako da smo polne energije krenile proti Novemu mestu.
Srečanje je odprla podpredsednica društva, mag. Arijana Lipovec in predala besedo direktorici SB NM Miri Retelj, univ. dipl.org.
Ga. Retelj je povedala, da je bila Splošna bolnišnica Novo mesto ustanovljena leta 1894, da imajo 1071 zaposlenih, prihodek pa 51.886.000 €. Pridobili so tudi ISO standard 9001 in so finalist priznanja za poslovno odličnost. Vsekakor uspešna javna ustanova.
Splošna bolnišnica Novo mesto je tudi osrednji regijski zdravstveni center za sekundarno zdravstveno oskrbo 150.000 prebivalcev jugovzhodne Slovenije.
Bolnišnični kompleks se razteza na 32.800 m² uporabne površine. V štirih bolnišničnih zgradbah je 400 postelj za bolnišnično oskrbo pacientov, številne specialistične ambulante ter centralni operacijski blok s 6 operacijskimi dvoranami s pomožnimi prostori. V sklopu bolnišnice je tudi upravna zgradba, pralnica, kuhinja in centralna energetska postaja. V povprečju se v prostorih bolnišnice dnevno giblje 3.500 oseb, torej uporabniki, obiskovalci ter zaposleni v zavodu.
Nadaljevala je strokovna direktorica, ga. Lučka Kosec, dr. med., specialistka anesteziologije in reanimatologije, ki je povedala, da najti pravo diagnozo in ustrezno zdravljenje je že želja študentov medicine. Zdravnikom so pri vsakdanjem delu poleg najosnovnejših pristopov na razpolago različne diagnostične možnosti.
Izvidi laboratorijskih preiskav so pomembna pomoč zdravniku v diagnostičnem postopku. asist. dr. Danijela Furlan, univ. dipl. kem. , spec. med.biokem. je predstavila Diagnostični laboratorij v SB Novo mesto
Pomemben del medicine pri postavitvi diagnoze je radiologija. Na zadovoljstvo, ko postaviš diagnozo in s tem vplivaš na način zdravljenja, zelo vplivajo nove diagnostične metode. Del njih je predstavila doc. dr. Maja Podkrajšek, dr. med., specialistka radiologije.
Ultrazvočni pregled plodovega srca je preiskava, ki se opravi v primerih, ko ima nosečnica povečano tveganje za rojstvo otroka s srčno napako in v primerih, ko na srčno napako posumi ginekolog ob presejalnem ultrazvočnem pregledu ploda na prirojene nepravilnosti. Pregled opravi posebej specializiran kardiolog, ki ga imenujemo tudi »fetalni kardiolog«, in je potreben tudi ob ugotovljeni genetski napaki ali ugotovljeni razvojni nepravilnosti drugih organov in organskih sistemov. Stevan Bajić, dr. med., specialist pediatrije je predstavil UZ pregled plodovega srca.
Področje spolne medicine in terapije ne sodi samo na področje psihiatrije, temveč lahko parom pomagajo tudi specialisti ginekologi, ki se s tega področja dodatno izobražujejo v tujini. Asist. Gabrijela Simetinger, dr.med., spec. ginekologije in porodništva nam je predstavila Ambulanto spolne medicine v SB Novo mesto.
Po definiciji je anesteziologija veja medicine, ki se ukvarja z lajšanjem bolečine in s popolno oskrbo pacienta v času priprav na poseg, med posegom in po njem. Glavni cilj anestezije je zagotoviti varno kirurško okolje, v katerem je pacient miren, operater pa se lahko osredotoči na poseg. Ne glede na vrsto posega je pomembno, da pacient ne občuti bolečine, se ne premika in ima stabilne vitalne znake v mejah normale (krvni tlak, srčna aktivnost, nivo kisika v krvi.
Med splošno anestezijo je pacient brez zavesti in popolnoma neobčutljiv na bolečino. Lokalna anestezija omrtviči določen del telesa. Goran Kurnik , dr. med. je predstavil operacije karotidnih arterij v lokalni anesteziji.
V zahodnem svetu je Degeneracija Rumene Pege najpogostejši vzrok za najtežje prizadetost vida pri ljudeh nad 50 let starosti. To je bolezen očesa, ki vodi k izgubi vida v območju ostrosti vida.
Zdravljenje starostne degeneracije rumene pege z zaviralci rastnega dejavnika za žilni endotelij je predstavila Barbara Tratnik Jaklič, dr. med., spec.oftamologije.
Štefan Spudič, dr. med., spec. otorinolaringologije je predstavil nekaj dejavnosti ORL oddelka.
Plastična kirurgija DA ali NE dileme je pomagala razjasniti Tea Jedlovčnik Štrumbelj, dr. med., spec. plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije.
Cena za zdravje? Cost effectiveness – kakor za koga, je predstavil g. Klemen Kerin, dr. med., spec. splošne kirurgije in pripravil nekaj primerjav, koliko sredstev lahko prihraniš, če že v samem začetku zdraviš določene pacienta s hudimi poškodbami za popolno ozdravitev (v kar so vključene drage in dolgotrajne operacije) in ga usposobiš za delo in normalno življenje, kot da ubereš lažjo varianto na začetku in je pacient potem morda celo življenje delni invalid – pogledali smo si primer na skoraj odrezanem stopalu.
Uradni del srečanja smo nadaljevali s tema dneva: Sistem zdravstvenega varstva včeraj, danes in jutri (doc. dr. Tatjana Mlakar in prim. mag. Martin Toth)
Doc. dr. Tatjana Mlakar je povedala: »Trenutni pogoji financiranja zdravstvenih storitev so oteženi, saj se Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kot financer zdravstvenih programov, sooča s težavami uravnoteženja višine prihodkov od zbranih prispevkov in odhodkov, ki jih namenja za financiranje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ukrepi in programi obvladovanja izvajanja zdravstvenih dejavnosti so aktualni tudi v zdravstvenih zavodih, ki morajo, posledično ukrepom zniževanja cen zdravstvenih storitev, najti notranje rezerve za obvladovanje njihovih lastnih bilanc.
Višina sredstev, ki jih je ZZZS v zadnjem desetletju namenjala za zdravstveno varstvo je rastla relativno ugodno in se v tem obdobju celo podvojila, kar pa je tudi posledica hitrega razvoja na področju medicinske stroke. Trenutno stanje splošne gospodarske krize, ki se še ne umirja moramo, kot izziv, obrniti v korist, ki jo bomo realizirali s prehodom na večjo učinkovitost in racionalnost delovanja, ob še vedno primerni dinamiki razvoja. Prav je, da v smislu splošne družbene odgovornosti pri tem sodelujemo vsi, ne le medicinska stroka, poslovodstvo zdravstvenih zavodov, ekonomija in ostale stroke, ampak tudi zavarovane osebe – potencialni pacienti, s svojim odgovornim prispevkom do skrbi za lastno zdravje in realnostjo pri koriščenju zdravstvenih storitev.«
V precej hitrem tempu je nadaljeval prim. mag. Martin Toth, ki nam je orisal začetke zdravstvenega zavarovanja z namigi na jutrišnja pričakovanja:
»Zdravstveno varstvo je sistem ukrepov in aktivnosti za krepitev, ohranitev in povrnitev zdravja. Ti ukrepi so lahko namenjeni posamezniku ali celotnemu prebivalstvu in se lahko izvajajo v zdravstveni ali tudi drugih nezdravstvenih področjih. To je razumljivo, saj zdravje nastaja oziroma je odvisno od množice dejavnikov iz človekovega bivalnega, delovnega, naravnega in družbenega okolja. Zato je za boljše zdravje potrebno spodbujati pozitivne in omejevati oziroma izločevati negativne dejavnike okolja. Vse te je potrebno povezati in uskladiti pri delovanju posameznih dejavnikov v isti smeri, to pa je doseganje boljšega zdravja. Na ta način je odgovornost in skrb za zdravje treba porazdeliti med posameznike, delodajalce, šole in vrtce, lokalne skupnosti, državo, izvajalce zdravstvenih storitev in nosilce zdravstvenega zavarovanja.
Ne daleč nazaj v svetu niso poznali sistemov zdravstvenega varstva. Ko je posameznik zbolel je iskal pomoč pri zdravniku, ki mu je pomagal skladno s svojimi možnostmi in usposobljenostjo. Takrat je šlo za individualni odnos med bolnikom in zdravnikom, v ospredju tega odnosa je bilo zdravljenje. Prvi zametki sistema zdravstvenega varstva so se pojavili v 19. stoletju z uvedbo socialnega zavarovanja v Nemčiji. Tudi to je nastalo prej zaradi socialnih stisk delavcev, ki so zboleli ali se poškodovali kot pa zaradi doseganja boljšega zdravja. Pomembno je, da se je s tem zavarovanjem vzpostavila solidarnost kot oblika medsebojne pomoči premožnejših in revnejših, mladih in starih ter zdravih in bolnih. Ta solidarnost je postala sestavni del kulture evropskih narodov, način njihovega razmišljanja in vedenja, hkrati pa oblika prerazporeditve ustvarjenega bruto domačega proizvoda. Kljub tej naprednosti ,ti sistemi še vedno niso zasledovali cilja doseganja boljšega zdravja.
Solidarnost, ki je spremljala uvedbo socialnih zavarovanj je zasledovala dva cilja. Eden je bil vključitev vse večjega števila prebivalstva v solidarnostne odnose, drugi pa povečevanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in drugih pravic in do njihovega višjega standarda. Prvi cilj je dosežen v skoraj vseh evropskih državah. Toda širitev solidarnostnih odnosov je privedla do naraščanja stroškov za zdravljenje in za zdravstveno zavarovanje. Zaradi vse večjih potreb in zahtev so mnoge bolniške blagajne oziroma bolniški fondi zašli v primanjkljaje, tako da so začeli strokovnjaki govoriti o „eksploziji stroškov“. Ti so tudi ugotovili, da je „medicinska inflacija“ vsaj za okrog 1,5-2,5 % višja od rasti bruto domačega proizvoda in da to močno vpliva na celotno narodno gospodarstvo. Vzrokov za to je veliko. Med njimi so predvsem staranje prebivalstva, predvsem pa napredek medicinske tehnologije in vse večja zahtevnost ljudi oziroma njihova vse večja „odvisnost“ od zdravstvenih storitev, zdravil in podobno. Sistem zdravstvenega varstva je dobil svojo ekonomsko dimenzijo, ki je povzročila ponovne razprave o solidarnosti ter zahteval ukrepe. Med temi so se poleg razprav o ustreznosti solidarnosti pojavile aktivnosti za načrtovanje zdravstvenega varstva in njegovih ciljev, za načrtovanje zdravstvenih zmogljivosti, ocenjevanje ustreznosti uvajanje novih metod zdravljenja in načrtovanje zdravstvenih ciljev. To je pristop, ki ga bomo čutili tudi v prihodnje. Posebno, ker je tudi v prihodnje pričakovati povečan pritisk na sistem v smislu vse večjih potreb in zahtev, na višji standard in in rasti stroškov v zdravstvenem zavarovanju. Pri tem je treba računati na povečevanje javnih in zasebnih sredstev v obliki neposrednih plačil posameznikov, v obliki doplačil oziroma sredstev prostovoljnih zavarovanj.
Vsi navedeni razvojni trendi bodo prisotni tudi v slovenskem sistemu zdravstvenega varstva, ki bo moral doživeti še nekatere druge spremembe. Na prvem mestu se kaže nuja po sprejetju strategije razvoja zdravstvenega varstva države in znotraj tega določiti mrežo javne zdravstvene dejavnosti, s čimer zamujamo že 20 let. Zmogljivosti javne zdravstvene dejavnosti bo potrebno prilagoditi novim izzivom in možnostim države ter potrebam ljudi in jih ustrezno prestrukturirati. Prav posebno pozornost bo potrebno posvetiti uvajanju in širitvi programov krepitve zdravja v delovnem in bivalnem okolju in na vseh ravneh ter poudarku na večji skrbi in odgovornosti za zdravje. V sistemu solidarnosti bo bolj kot doslej potrebno poudariti tudi solidarnost v obveznostih zavarovancev in razširiti prispevne osnove na vse dohodke in premoženje zavezancev za plačevanje prispevkov. Skladno s prakso drugih držav bo potrebno razmejiti in ločiti zavarovanje za bolezen in poškodbe izven dela od zavarovanja za poškodbe na delu in bolezni, povezane z delom ter ločiti prispevke ter pravice iz enega in drugega zavarovanja. Za zavarovanje za poškodbe na delu in bolezni, povezane z delom bodo morali prevzeti vse obveznosti (tudi finančne!) delodajalci. Za ta tveganja je potrebno predvideti diferencirane prispevne stopnje za delodajalce v odvisnosti od stroškov na zaposlenega pri posameznem delodajalcu v odvisnosti od povprečja teh stroškov v dejavnosti oziroma v Sloveniji. Ob reformi bodo nujne spremembe v prostovoljnem zavarovanju, ki ga bo potrebno uskladiti z evropsko direktivo o premoženjskih zavarovanjih ter razširiti tudi na zavarovanja za druga tveganja, ne samo na doplačila. V vsakem primeru bo potrebno računati z realnostjo, da ni mogoče vseh potreb kriti le z javnimi finančnimi sredstvi in da bodo nujna zasebna vlaganja oziroma sredstva.
Ob vseh spremembah bi bilo nesprejemljivo, da bi odpravili solidarnost v obveznem zdravstvenem zavarovanju, čeprav ni izključena možnost zmanjšanja nekaterih, neprioritetnih storitev in pravic. Prav tako bi bilo smotrno ohraniti avtonomijo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in povečati njegovo odgovornost za doseganje ciljev sistema. Ustrezno tej orientaciji bi morale slediti spremembe v partnerskih, pogajalskih postopkih med Zavodom za zdravstveno zavarovanje ter izvajalci zdravstvenih storitev ter dobavitelji zdravil in medicinskih pripomočkov. To pa bi moralo privesti do sprememb v financiranju izvajalcev zdravstvenih storitev, kjer bo morala biti posebej nagrajena kakovost storitev in odnosov ter doseganje ciljev pri doseganju boljšega zdravja vsega prebivalstva.
Za vse to ima Slovenija dovolj znanja in primerov iz tujine, potrebna je le volja za spremembe.«
Po uradnem delu, ki je bil kar obsežen, smo okušale dobrote tamkajšnjih kuharjev, ki so se resnično izkazali. Ugotovile smo, da se pacientom v Splošni bolnišnici Novo mesto kar dobro godi, tako v smislu odličnega strokovnega zdravstvenega osebja, kot tudi dobri hrani.
Pripravila Silvia Lippai