Predsednica društva, ga. Andreja Ilgo se je zahvalila gostiteljici ga. Aleši Kandus, direktorici Medexa, ki nam je omogočila srečanje v njenih prostorih in med nami pozdravila predsednico vlade republike Slovenije mag. Alenko Bratušek ter ministra za kmetijstvo in okolje g. Dejana Židana ter vse ostale goste okrogle mize, ki so se odzvali našemu vabilu in seveda vse prisotne članice FAM.
Ga. Aleša Kandus je na kratko predstavila družbo Medex. Zgodba Medexa se je začela pisati leta 1954, ko je bilo ustanovljeno podjetje za izvoz medu ter oskrbo čebelarjev s čebelarskimi potrebščinami. Prvi direktor je bil g. Miran Goslar. Leta 1961 je postal direktor g. Aleš Mižigoj, ki podjetje rešil pred stečajem in ga uspešno vodil 40 let. Vsako novo leto delovanja podjetja je pustilo pomemben pečat in predstavljalo temelj za njegov nadaljnji razvoj.
Leta 2001 je prevzela vodenje njegova hči Aleša Kandus, ki je prestrukturirala podjetje. Glavni proizvod so postala prehranska dopolnila.
Tradicija v Medexu ostaja vir in navdih. Dopolnjena z visokimi proizvodnimi standardi, preverjeno kakovostjo sestavin, inovativnostjo ter znanjem, omogoča proizvodnjo skrbno zasnovanih izdelkov. Izdelkov, ki trud marljivih čebel spreminjajo v pravi čudež narave in tistih, ki v sebi nosijo najboljše iz narave.
V Medexu domuje skrb za naravo, dobro počutje ljudi, skrb za družino, sodelovanje in medsebojno zaupanje. Znanje se prenaša iz generacije v generacijo, kar dokazuje stabilna moč blagovne znamke Medex in vse širša množica uporabnikov.
Medex letos praznuje 60 let. Odličnost poslovnih procesov, neprestano izpopolnjevanje obstoječih in razvoj novih izdelkov, skrb za ohranjanje zdravja in dobrega počutja uporabnikov ter upoštevanje sodobnih svetovnih smernic , ga uvršča med zanesljive proizvajalce naravnih proizvodov, zazrte v potrebe in korist slehernega uporabnika.
Zato je Medex danes eden vodilnih evropskih proizvajalcev prehranskih dopolnil na osnovi čebeljih in drugih naravnih pridelkov, prisotnih na več kot tridesetih trgih v Evropi in po svetu.
Razmerje po skupinah prodajnega programa danes:
- 21 % med
- 61 % prehranska dopolnila na osnovi čebeljih pridelkov in ostalih naravnih sestavin
- 4 % kozmetika
- 14 % trgovsko blago
Ga. Kandus je tudi povedala, da je od izvoznih trgov največji Poljski trg, letos pa so prodrli še v Iran, Irak, Libanon, Jordan, UAE, Qatar, Savdsko Arabijo. Letos načrtujejo 40 % povečanje rasti izvoza, delež prehranskih dopolnil v prodajni strukturi pa povečati na 70 %.
Imajo tudi vse certifikate za svoje odlične izdelke.
Viški hrane, prehrambena industrija, kmetijstvo kot perspektivna panoga in revščina ter lakota so bile rdeča nit pogovora, ki ga je s svojo prisotnostjo obogatila predsednica vlade RS, mag. Alenka Bratušek, ki se je ravno vrnila s poti po Norveški in podala uvodno besedo k današnjemu dogajanju. Povedala je, da je v norveški vladi 50 % žensk in enako velja tudi za gospodarstvo in tudi zato delujejo boljše. Ženske imajo drugačen pristop vodenja, ki se očitno obnese. In ker tudi sama verjame v moč ženske intuicije in njihovega načina dela. 15 let nazaj je bila tudi Norveška v enakem položaju kot je danes Slovenija, a jim je uspelo. Verjame, da bo tudi nam, ker je prihodnost ženskega spola in verjame v žensko moč.
Zaželela nam je uspešno nadaljnje delo v upanju, da bomo našli konkretne rešitve in da bo z našo skupno pomočjo Sloveniji boljše, saj imamo za to dovolj možnosti.
Po odhodu predsednice vlade je ga. Silvia Lippai, vodja in zastopnica društva napovedala temo dneva in okrogle mize :
- Viški hrane na eni strani in lakota na drugi. Kako lahko pomagamo?
Kdaj bo Slovenija pridelala dovolj hrane za lastno samooskrbo?”
ter predstavila goste okrogle mize:
- mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo in okolje,
- g. Janez Bojc, predsednik uprave Žita d.d. Ljubljana,
- mag. Igor Mervič, direktor Špar Slovenija,
- Anita Ogulin , ZPM Moste-Polje
- ga. Milena Štular, pomočnica predsednika uprave za korporativni marketing v delniški družbi Mercator. Ga. Štularjeva je pobudnica projekta Botrstvo v Sloveniji, ki ga izvaja ZPM Lj – Moste Polje in tako kot ga. Ogulin, članica Sveta Zavoda »Pod strehco« ki bo prva delilnica toplih obrokov in viškov hrane v Ljubljani na Zaloški 42, ki jih jim je dodelilo mesto Ljubljana
- dr. Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS
- Aleša Kandus, direktorica družbe Medex iz Ljubljane
Okroglo mizo je vodila ga. Andreja Ilgo, ki je temo dneva razdelila na dva sklopa.
1.SKLOP
V Sloveniji je zaznati vse več lakote in ljudi, ki živijo na samem robu preživetja. Smo v času, ki pravzaprav ni prijazen do nikogar več. Ker se kot družba delimo. Na tiste, ki imajo denar, ugled, oblast in tiste, ki skrivajo, da nimajo več za položnice, da nimajo niti hrane.
Na tiste, ki jim ni usahnil pogum, tudi ne optimizem, pa tiste, ki obupujejo.
Na tiste, ki imajo delo – pa z njim ne zaslužijo za preživetje, pa na tiste, ki nimajo dela, niti sredstev, niti sebe več. Na zdrave in bolne, razumne in tiste, ki ne razumejo ničesar več.
In ko se delijo otroci na tiste, ki zmorejo druženja samo z vrstniki s pravim imenom, pravimi starši in pravo opremo ter na tiste, ki ob šolskem kosilu zavijejo po hodnikih, kjer ne diši po hrani, ker jim kruli po želodčku in nimajo modernih mobitelov in lepih oblačil, pa jih vrstniki izključujejo, izločajo, celo žalijo…… je zavedanje kako močno sedanje pomanjkanje zaznamuje njihovo prihodnost zaskrbljujoče.
Slovenci se po svojih najboljših močeh trudimo pomagati revnim, vendar je potrebno to urediti tudi na ravni države, saj Slovenija vse bolj tone v brezizhodni položaj.
In FAM, društvo poslovnih žensk želi družbene spremembe. Take, ki bi premagovale razlike, pospešile gospodarski razvoj, preprečevale socialno izključenost in omogočile enakopravnost. Enakosti seveda nikoli ne bo. Pa vendar …
Zato smo organizirale to okroglo mizo – na eni strani pomanjkanje, na drugi strani pa prihaja do viškov hrane (v trgovinah kot tudi pri proizvajalcih). Hrana, ki je tik pred pretekom roka …. Hrana ostaja tudi v hotelih, gostilnah, restavracijah in se meče stran – zavrže.
Hrana, ki bi morala zadostovati, da v Sloveniji ne bi bilo lačnih ljudi.
Okrogla miza je potekala tudi ob jubileju uspešnega podjetja Medex, ki ga zagnano, družbeno odgovorno in uspešno vodi gospa Aleša Kandus.
O viških hrane, ki ne pridejo do tistih, ki so lačni. O revščini, ki je je v Sloveniji vse več.
Ne le med ljudmi, ki nimajo zaposlitve, vse več jo je tudi med ljudmi, ki so zaposleni – pa s svojim delom ne zmorejo preživetja. Ne zase, še manj za družino. Za otroke, ki bi potrebovali ne le hrano, pač pa zdravo hrano, kot osnovni pogoj za zdravo rast in razvoj-o tem je tekla beseda.
Zavržki hrane nastajajo v celi agroživilski verigi od pridelave (na njivi), predelave hrane (v tovarni), med skladiščenjem, v trgovini, v gostinstvu in v samem gospodinjstvu. Razlogov je več – od cen, do kakovosti ali slabega časovnega upravljanja dobaviteljske verige na enem koncu, kot seveda do prekomernega nakupovanja ali prekomernih količin pripravljene hrane na drugem. Vse to v Sloveniji nanese nekaj manj kot 90 kg zavržkov hrane na prebivalca. Med severnimi državami prednjači Nizozemska z več kot 500 kg, medtem ko pa Grčija na jugu zelo smotrno upravlja s svojimi kmetijskimi viri in samo verigo, saj tam znašajo zavržki okrog 50 kg na prebivalca letno. Dobro upravljanje verige in podučen potrošnik sta ključnega pomena za zmanjševanje zavržkov. Ti, ki pa bodo vseeno nastajali, pa je potrebno koristno uporabiti.
Mercator je kot prvi trgovec pred letom dni začel v Celju z oddajo viškov hrane vsak večer predstavnikom društva Lions. Trgovke pripravijo svežo hrano, ki je ostala – pečeno meso, delikatesa, solata, sadje, pecivo itd in jo oddajo predstavnikom Lions, ki jo predajo tistim, ki jo potrebujejo – varne hiše, materinski domovi, brezdomci, družine itd. Aktivnost se je razširila na več mest v Sloveniji in poteka v Celju, Mariboru, Slovenj Gradcu, Trbovljah, Kopru in Murski Soboti. Poleg Mercatorja viške hrane pobirajo tudi v trgovinah Tuš.
Aktivno se v to vključuje tudi podjetje Žito – ne samo s kruhom tik pred pretekom roka, ampak s svežim. Kruh ima tudi kulturološko vlogo in sprevrženo bi ga bilo zavreči. Zavržena hrana ima tudi sociološki pomen. Štirikrat več je zavržemo, kot je potreb. Če bi znali regulirati viške, do tega ne bi prihajalo. Zavržkov je največ v proizvodnji. Tudi potrošniki se ne obnašajo racionalno, saj zavržejo cca 40 % hrane. Družba bi morala biti bolj odgovorna. Potreben bi bil boljši pristop, večja organiziranost potrošnje. ŽITO -pri njih kruha ne zavržejo. V kolikor ga ne podarijo, ga predelajo.
Tudi v Sparovih trgovinah sodelujejo z vsemi dobrodelnimi organizacijami (predvsem z Anino zvezdico), vendar nastajajo problemi pri logistiki, saj so izbrane dobrodelne organizacije nehale prihajati po odvečno hrano. Pripravljeni so na sodelovanje, vendar so problem ljudje. Priznavajo, da je veliko revščine, vendar bi bila z dobro organizacijo sistema logistike obvladljiva.
Zaključki:
Potreben je dogovor na relacijah država, proizvajalci, zbornica in trgovska podjetja – kako viške hrane posredovati humanitarnim organizacijam.
Potrebno je vzpostaviti mrežo logistike (centralna skladišča za posamični kraj, enoten medijski pretok informacij kaj in koliko se kje nahaja –mogoče spletna stran,kjer bi bilo vse dogajanje vidno
Dotlej je nujno potrebno urediti zakonodajo s področja delitve ostankov hrane in drugih živil pred pretečenim rokom uporabe.
Povezati humanitarne organizacije, ki naj izdelajo sezname (evidence in izkaznice) najbolj ogroženih. Pri tem mora nujno sodelovati država z institucijami kot so CSD Zavod za zaposlovanje, morda še šole, vrtci.
Dogovoriti se je potrebno s trgovskimi podjetji, da dokler ni enotnega režima delitve hrane – uredijo »kotiček s hrano, ki ima omejen rok uporabnosti ali pripravljeno hrano,«da bi lahko vsak dan obratovanja trgovine ali pa le dan v tednu, delili viške hrane ob sodelovanju humanitarnih organizacij posamičnega območja.
Ugotovile smo, da Mercator in Tuš – že podarjata viške pripravljene hrane in živil, ki jim preteka rok – člani Lions klubov pa skrbijo za delitev po Varnih hišah, materinskih domovih, Kraljih ulice in morda še v kakšno gospodinjstvo;
Po izjavah direktorja se tudi Spar Slovenija vključuje v pomoč lačnim preko Anine zvezdice,pa tudi drugih institucij
Potrebno je takoj proučiti dobre prakse tujine v zvezi z delitvijo viškov hrane
Humanitarne organizacije naj takoj pristopijo k izdelavi evidenc in predlogov kako bodo viški hrane našli mesto do vseh socialno ogroženih in prednostno v družine z otroki, starejšimi, bolnimi…SI ŽE ZGORAJ OMENILA
Same bomo aktivne na vseh področjih oskrbe revnih in lačnih-predvsem otrok, bolnih, ostarelih
Potrebna je takojšnja aktivnost, ker se število revnih veča tudi med delovno aktivnimi prebivalci
Dvig DDV je nesmiselen za prehrambene proizvode, saj bi bila dostopnost do hrane predvsem socialno najšibkejšim in najbolj ranljivim skupinam- otrokom, ostarelim, bolnim, še bolj nedostopna
Dosedanje delovanje dobrodelnih ustanov res blaži vse večje stiske, ne zmore jih pa več opremiti, ker jih je iz dneva v dan več, zato je potrebno sodelovanje tudi Zavoda za zaposlovanje IN vključevanje brezposelne populacije. To pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi zakonodajo v smislu, da je socialna podpora in pomoč vezana na aktivnost prejemnikov, ki to zmorejo.
2.SKLOP
Slovenija ima samo 40%-no samooskrbo. Viški so na perutnini, govejem mesu, manko pri zelenjavi, sadju pšenici, koruzi( sadovnjaki v lasti cerkev, kjer je vse zgnilo, ker ali niso imeli kadra ali pa se jim ni ljubilo obrati sadja, ljudem pa ga niso dovolili pobrati), žitih, svinjini. Podjetje paradižnika Lušt na samo 1 ha pridela 10 % letne potrebe za oskrbo celotne Slovenije.
Tak povečan pristop/ukrep bi zmanjšal našo odvisnost od uvoza? Država bi morala nameniti takim projektom več sredstev – tudi na drugih področjih pridelave hrane.
Slovenija je vodno bogata država. Z namakalnimi sistemi (in zbiralniki) bi lahko zagotovila popolno oskrbo z vsemi pridelki, ki so primerni za tukajšnje podnebje, tako pa je z 1,7 % namakalnih sistemov na repu evropskih držav po deležu kmetijskih zemljišč v uporabi, ki so opremljeni z uporabnimi namakalnimi sistemi. Na 13.700 hektarih je v Sloveniji 64 nedelujočih velikih namakalnih sistemov. Povprečje EU je že leta 2007 znašalo 8,7 odstotka. Evropska sredstva za namakanje ostajajo neizkoriščena, upravljanje vodnih virov pa je katastrofalno (za primerjavo: v Kaliforniji 6 mesecev skoraj ne pade kaplja dežja, pa je ena največjih pridelovalk sadja in hrane)
Ministrstvo za kmetijstvo bi že zdavnaj moralo pripraviti študije kako in kje več pridelati? Kaj narediti (ali uzakoniti), da bi na določenih predelih Slovenije gojili le tiste vrste rastlin, ki lahko kljubujejo spremembam podnebja, ki se dogajajo v zadnjih letih in so že skoraj predvidljive, ne da se kmetje vsako leto soočajo z enakimi problemi oz. izigravajo sistem (suša, premočno deževje, …) in potem mora država s subvencijami reševati njihove propadle pridelke. S takimi »uzakonjenji« bi se tem subvencijam lahko izognili in jih porabili za povečanje drugih pridelkov in s tem zmanjšali odvisnost od uvoza. Kot je povedal minister Židan pri nas intenzivno poteka sprememba zakonodaje, ki bo omogočila bolj,da bodo kmetje bolj enostavno prišli do vseh dovoljenj za izpeljavo projektov za namakanje.
Slovenija proizvede na letni ravni za cca 2 mrd evrov hrane in pijač. Uvozimo okrog 1,4 mrd, izvozimo pa za cca 643 mio evrov. Torej imamo kar nekaj možnosti za izboljšanje pridelave in predelave. Vsak vložen napor v boljše delovanje verige se dejansko pozna, pa naj gre za žitno ali zelenjadarsko verigo. Upamo, da se bo to začelo poznati tudi v prašičereji, pridelavi krompirja ter še kje, kljub slovenskemu prislovičnemu pesimizmu.
Fleksibilnost uradnega nadzora in prilagoditev zakonodaje sta nujna za porabo vseh izdelkov, ki so varni in so pod ustreznim higienskim režimom.
Zagotavljanje varne stopnje samooskrbe je nujno tudi zaradi cenovne ali surovinske ranljivosti. Znan je primer, ko je naša industrija sladkorja ostala čez noč brez njega. Tuja konkurenca je izkoristila našo nemoč, saj smo bili brez lastne tovarne sladkorja in privila slovenske proizvajalce tudi z 2 do 3x višjimi cenami oz. sladkorja nekaj časa sploh ni bilo na voljo.
Slovenija pridela od 50 – 60 % krušne pšenice in je sledljiva, razliko je potrebno uvoziti. Pa ne bi bilo potrebno. Morda res ne bi dosegli 100 % pokritje, vendar bi vsekakor stanje lahko bistveno izboljšali.
»Iz domačih krajev« je nekajletna aktivnost Mercatorja, kjer ponujajo in predstavljajo izdelke iz domačih krajev – slovenske. Začeli so s slovenskimi tržnicami, kjer ponujajo, kar trenutno kmetje imajo, nadaljevali pa s slovenskim mesom – vse meso v redni prodaji je slovenskega izvora, predstavitvijo mleka in mlečnih izdelkov iz slovenskega mleka. Ves kruh iz Pekarne Grosuplje je narejen iz slovenske pšenice. Mercator sodeluje z več kot 100 slovenskimi pridelovalci. Njihovi kupci so pripravljeni dati več denarja za slovenske izdelke, cene so običajno višje 10-20 % in Mercator je po vseh raziskavah prepoznan kot najboljši ponudnik izdelkov slovenskega izvora.
Pri vseh omenjenih ukrepih, ki bi jih morali izvesti, pa se pojavi vprašanje, ali bi ob pridelavi lastne hrane lahko bili konkurenčni, da ljudje ne bi kupovali uvoženih pridelkov. Kako to doseči? S spremembo davčne politike, zmanjšanjem prispevkov za zaposlene , … ker vse to vpliva na ceno izdelka.
Zaključki:
Ugotovljeno je, da je proizvodnja slovenske zelenjave, živinoreje in poljščin mnogo premajhna za potrebe prebivalstva Slovenije
Da je potrebna mnogo večja angažiranost za samooskrbo državljanov – s predlogi Ministrstvu za kmetijstvo
Ministrstvo za kmetijstvo mora sprejeti politiko, ki bo prijaznejša kmetom in pridelavi hrane ter živinoreji in bo z selektivnimi subvencijami vzpodbujala večjo pridelavo tako vseh živil,ki jih uvažamo v velikih količinah kot tudi mesa.
Povezovati je potrebno brezposelne s kmeti, ki s tem pridobijo pomoč, brezposelni pa si omogočijo vsaj oskrbo z zelenjavo in drugimi pridelki.
Da je potrebna vzgoja za samooskrbo že v Osnovnih šolah in bi morala biti del izobraževalnega in vzgojnega procesa.
Spodbujati je potrebno pridelovanje tiste hrane, ki je ta hip najbolj vezana na uvoz
S prijaznejšo davčno politiko omogočiti, da pridelovalci hrane, čebelarji in drugi proizvajajo tudi za podjetja (manj sive ekonomije) in oskrbo Slovenije….
Prednostno pa bi morali urediti –povezati mrežo namakalnih sistemov in omogočiti pridelavo vseh poljščin, ki so vezane na uvoz,saj se vremenski pogoji spreminjajo in se bodo tudi v bodoče
Ustvariti pogoje, da bodo kmetje zmogli pridelovati poljščine na neobdelani zemlji.
Omogočiti, da imajo brezposelni možnost najetja opuščenih kmetij, predvsem z zmanjšanjem davkov za prvih nekaj let
Za vse pridelke, ki so avtohtoni zmanjšati uvoz in spodbujati nakup domačega blaga.
Socialne transferje vezati na aktivnost prejemnikov skozi javna ali druga dela.
Povzela: Silvia Lippai