Začelo se je obetavno. Končno po več kot mesecu dni dežja, je posijalo sonce. Ker smo me namenjene na izletniško potepanje. Drugače pač ne more biti. Ker smo na poti me.
Najprej nas je pot popeljala do posestva Majerija, kjer kot pravi njen lastnik, kraljujeta aroma burje in sonca in z edinstveno ponudbo prestižne hrane in atraktivnih sob – dve etaži pod zemljo.
Majerija je idilična zgornje vipavska domačija, skrita med vinogradi in sadovnjaki in ponuja preprosto tradicionalno kuhinjo s pridihom sodobnosti. Hrana je pripravljena iz naravnih živil kar zagotavlja polnost okusov. Ponudba sledi letnim časom. V pomladnih in poletnih mesecih se s sezonskimi živili in slogom kuhinje ozira po Mediteranu, jeseni in pozimi pa zadiši po osrednji Evropi s tradicionalno Avstroogrsko kuhinjo.
V Izbi vas bodo posedli za kmečko hrastovo mizo. Postregli vas bodo s specialitetami, kot so na primer račja pašteta z na hitro opraženimi figami in poletnimi zelišči ali domačimi ravioli, nadevanimi z odojkovim nadevom ter obeljenimi z omako paradižnika in ocvrte mente. Edinstveni ponudbi jedi sledijo z osebnim izborom najboljših vipavskih vin.
V sproščujočem okolju se pozimi lahko prepustite prijetnemu kramljanju s prijatelji, poleti pa si privoščite osvežitev po napornem dnevu. Po vino se skupaj z lastnikom domačije odpravite v velbano klet in si želeno buteljko izberete sami.
Domačija Majerija je sestavljena iz štirih poslopij. Prva hiša je bila zgrajena okoli leta 1700. Namenjena je bila oskrbniku posestev grofov Lanthierijev za njihova posestva na Slapu. Ker je hiša kmalu postala premajhna so v njeni neposredni bližini sezidali gospodarsko poslopje s kamnito velbano kletjo. Nad njo je bil faladur – prostor za predelavo grozdja v vino in kašča za pridelke. Kmalu za tem so bivalni hiši prizidali hlev in senik ter nazadnje z lopo vse enote povezali v strnjeno domačijo.
Leta 1856 so se grofi Lanthieriji iz vipavskega preselili v Gorico in Majerijo s pripadajočo posestjo prodali takratnemu oskrbniku. Družina je naslednjih 54 let živela na posestvu in z njim dobro gospodarila. Ker je družina ostala brez sposobnega dediča je gospodar ob svoji smrti leta 1910 hišo in posest zapustil svojemu bratu, ki je do takrat z družino živel na bližnjih Gočah. Novi lastniki in gospodarji so Majerijo sprejeli skupaj s približno 10 ha prvovrstnih vinogradov, sadovnjakov in njiv ter 18 glavami živine v hlevu.
Domačija Majerija poleg družinskega doma zajema še prostore, namenjene gostom, ki iščejo mir, naravo in pristno kmečko okolje. Primerna je za vse, ki iščete prijetno doživetje daleč od mestnega vrveža in hrupa. Idilično okolje vas bo zasanjalo v preteklost in vas napolnilo z mirom. Gostoljubno osebje, sproščujoče vzdušje ter tradicionalna hrana s pridihom sodobnosti vas bo prerodila in napolnila z novo energijo.
Pomembno noto v okusu jedi igrajo sveža zelišča, ki rastejo na vrtu ob hiši. Nekatera izmed njih ni mogoče dobiti nikjer drugje v Sloveniji. Poleg zelišč imajo na vrtu prostor še nekatere rože, ki jih je moč uporabiti pri pripravi jedi. Sveža zelišča ter izdelki iz njih so tudi naprodaj za gostinstvo in domačo uporabo.
Domačija Majerija vam poleg odlične kulinarične in vinske izkušnje nudi možnost enkratne izkušnje prenočevanja. Na razpolago vam je deset dvoposteljnih sob, obarvanih na temo zelišč. Umeščene so pod zeliščnim vrtom, tik ob 300 let stari domačiji. Odločitev za izgradnjo sob pod površjem zemlje izvira iz dejstva, da je Majerija kulturni spomenik, ki ga z novo strukturo niso želeli razvrednotiti ter iz dejstva, da se nahajajo dobesedno med vinogradi in sadovnjaki in na ta način ne vplivajo na spremembo čudovite naravne krajine. Naravo ohranjajo za danes in jutri.
Kljub temu so poskrbeli, da so sobe naravno osvetljene z obilo sončne svetlobe, polne domačnosti in pozitivne energije. Čez dan iz sobe lahko opazujete razgibano nebo, zvečer pa iz postelje uživate v opazovanju zvezd. Celotno doživetje zaokrožata prijeten mir in tišina. Izkušnja, ki jo morate doživeti!
Po prijetnem postanku z odličnimi prigrizki in dobrim vinom/penino Zelen smo se napotile na Vipavski Križ, kjer je g. Ljubo Žgavc vodil ogled majhnega mesta velikih zgodb. G. Žgavc nam je prikazal pestro zgodovino Vipavskega križa, kjer je pridigal celo Primož Trubar.
Vipavski Križ je nekdanje slovensko mesto in sedež Krajevne skupnosti Vipavski križ. Vas sodi med najlepše zgodovinske kulturne spomenike v Sloveniji. Leži na podolgovatem hribu v osrednjem delu ajdovskega dela Vipavske doline.
Do leta 1955 se je naselje imenovalo Sveti Križ; domačini ga še vedno pogosto uporabljajo. V Vipavski Križ je bilo preimenovano na osnovi “Zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb” iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svetega Križa del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.
Hrib, na katerem leži vas, je bil naseljen že v predrimskih časih. V času rimskega cesarstva je v bližini tekla pomemba cesta med Oglejem (rimska Aquileia čez Hrušico, rimsko Ad Pirum do Ljubljane, rimsko Emona. Prve pisne listine o kraju pa segajo v 13. stoletje – vojvoda Bernard Koroški je 29.11.1252 naselje Villa Crucis podaril opatiji v Rožacu blizu Čedada. Konec 15. stoletja, po uspešnem turškem zavzetju Gorice, je takratni goriški škof dal zgraditi štiristolpni grad in leta 1483 so ga Goriški grofje obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. Leta 1507 je Vipavski Križ dobil tržne pravice, leta 1532 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto. Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški.
Večina zgradb v Vipavskem Križu je spomeniško zaščitena, naselje samo pa sodi med zgodovinsko najzanimivejše kraje na Vipavskem. Hiše so zaradi omejitve obzidja stisnjene v zavetje gradu in samega obzidja, na katerega so se začele naslanjati po letu 1636. Najstarejši del naselja ima ozke ulice z eno in dvonadstropnimi (zaradi dozidav spričo pomanjkanja prostora) hišami, ki so bile kasneje zaradi požarov prezidane, zato je v njih ohranjenih le malo prvotnih gotskih elementov.
Po konca ogleda tega čudovitega naselja, smo se okrepčale v tamkajšnji vinski kleti, ki je namenjena tudi večjim prireditvam.
Na poti proti Lokavcu, smo imele še panoramski ogled podjetja PIPISTREL v Ajdovščini. Samega podjetja si nismo uspele ogledati, ker je pri njih to časovno omejeno na dopoldanski čas – virtualni ogled.
Končno smo prispele pod haciendo Vile Lavanda, Lokavec pri Ajdovščini in uživale med nasadi lavande ob glasbi in možnosti nakupov naravnih proizvodov Vile Lavanda d.o.o. in okoliških umetnikov. Malo težav smo imele ob prihodu, saj je pred tem obilno deževalo in je bil del poti v vodi, ampak smo prebrodile tudi to, ker smo pač iznajdljive ženske.
Zeliščna kmetija Vila Lavanda je nastala leta 2008, najprej kot družinsko podjetje, z letošnjim letom pa so uradno registrirani, kot zeliščno-izletniška kmetija. Nastali so zaradi velike ljubezni do dela z zemljo, naravo in predvsem ljubeznijo do zdravilnih rastlin. Osnovna dejavnost je pridelava zelišč in predelava v eterična olja in hidrolate.
Zelišča (sivka, ognjič, vrtnice, žajbelj….) gojijo na štirih lokacijah, večino v bližini doma, imajo pa tudi nasad gorske sivke na Nanosu, na skoraj 1000 m nadmorske višine. Poleg destilacijskih proizvodov je pri njih možno dobiti še ostale, največ tradicionalne zeliščne produkte kot so mila, mazila, kreme, sveče in unikatne vaze, korita, izparilnike iz kamenin.
Ukvarjajo se tudi z ekološko vzgojo sadik – sivke in drugih dišavnic, ki jih je v pomladanskem in jesenskem času možno nabaviti.
Čez vso leto organizirajo različne dogodke, predavanja in izobraževanja. Sodelujejo s strokovnjaki iz širše Slovenije in tudi tujine. Veseli so ,da je odziv ljudi vedno večji in so zadovoljni z znanji, ki jih pridobijo.
Povezujejo se tudi s šolami in drugimi vzgojno-izobraževalnimi ustanovami. To, da predajajo znanje na najmlajše, je vedno bolj pomembno in že skoraj nujno, saj je postalo že kar poslanstvo.
V toplejšem delu leta imajo dogodke na prostem, kjer smo bile tudi me, saj je bolj sproščene narave (joga, razne meditacije, gongi, akustični koncerti….).Poleg tega sprejemajo večje in manjše skupine za oglede, predstavitve – seveda po predhodnih najavah.
Vsako leto zdaj že tradicionalno organizirajo ŽETEV SIVKE, ki je odprta za širšo javnost in je vsako leto bolj obiskana.
Možen je tudi najem prostora za piknike, proslave, poroke – vse v objemu čudovite narave in vonju sivke.
Več informacij dobite na FB VILALAVANDA LOKAVEC
O zeliščih nam je več povedal g. Lovro Vehovar, ki je po izobrazbi univerzitetni diplomirani biolog in se že več kot 10 let poklicno ukvarja z zeliščarstvom. Prideluje in nabiram zdravilne rastline, vodi delavnice, naravoslovne dneve in ima predavanja na temo zeliščarstva, prepoznavanja rastlin, urejanja zeliščnih vrtov in permakulture. V sodelovanju z Ljudsko univerzo Ajdovščina izvaja tečaje za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije zeliščar. Zaposlen sem na eko-socialni kmetiji Korenika v Šalovcih na Goričkem, kjer skrbi za pridelavo zelišč in poljščin. Več o njem in njegovem delu si lahko ogledate na: www.zelisca-korina.com
Predavanje o pomlajevanju duha in telesa predavateljice ga. Marije Ane Kolman (gospa je napisala o tem tudi odlično knjigo) je žal odpadlo, ker se je gospe podaljšala službena pot.
Sponzor odličnih vin je bila družina Vodopivec s Turistične kmetije Slavček iz Potoka pri Dornberku z blagovno znamko vin Slavček, ki je pretežno izvoznik vin na Japonsko in v Ameriko. Vina so res odlična in jih priporočam. Več o njih si lahko ogledate in preberete na www.slavcek.si.
Povzela: Silvia Lippai