Po dežju, ki nas je obilno zalival vso noč, je bila sobota prav bleščeče sončna. Neobremenjene smo krenile prekmurskim lepotam naproti.
V avtobusu smo bile deležne malo kulturnega poduka s strani založnice Tanje Tuma in prejele tudi vsaka darilce – knjigo.
Prvi postanek je bil namenjen ogledu Plečnikove cerkve v Bogojini. Ogled je vodil tamkajšnji župnik, Stanko Zver, ki nam je povedal veliko o zgodovini cerkve, ki je bila zgrajena nekje med leti 1330 in 1370. Točnega podatka žal nimajo, saj je bila takrat naša dežela pod Madžari, ki pa zapisovanja zgodovinskih dogodkov na tem področju niso vzeli preveč zares.
Ko je Plečnik prišel v Bogojino in videl to staro cerkev, je dobil idejo, da bi jo povečal in dodal dva zvonika. Z dodelanim mogočnim načrtom se je čez čas vrnil v Bogojino, vendar takratni župnik Ivan Baša nad dvema zvonikoma nekako ni bil navdušen. Plečnik je bil sprva malce užaljen, vendar si je po nekaj dneh bivanja tam in okoliških krajih premislil in zrisal cerkev, ki so jo po njegovih načrtih zgradili leta 1926 in jo kot tako občudujemo še danes. Cerkev ima obilo lončarskih motivov, saj ji je hotel dati pridih okolja.
Po ogledu Plečnikove cerkve, smo si v Dobrovniku ogledale največji nasad orhidej v tem delu Evrope, Tropski vrt – Ocean Orchides in vzgojo orhidej, kjer smo v povsem naravnem okolju lahko občudovale poleg orhidej še številne zanimive tropske in subtropske rastline sveta. Tropski vrt so razvili ob vrtini tople vode, ki daje precej naravno okolje za vzgojo tropskih rastlin. Avtobus smo dodobra napolnile z orhidejami, lončki, pripomočki za presajanje in navodili, kako ohranjati orhideje v vsej njihovi lepoti.
Ob 13.30 uri smo si končno prislužile odličen bograč v gostilni »pri Lujzi« v Dobrovniku, ki je najbolj znana gostilna v okolici. Lastnik, Emil Laslo nas je po obilnem kosilu povabil še v svojo vinoteko na pokušnjo vin, ki že leta dobivajo le prve nagrade. Ob okušanju traminca, rumenega muškata, sivega pinota, souvignona, … dodatnim prigrizkom, smo se založile tudi z njegovim vrhunskim vinskim pridelkom.
Sledil je ogled lončarske obrti družine Bojnec v Filovcih, kjer smo bile poučene o tradicionalni lončarski proizvodnji, pridobivanju in predelavi gline, izdelavi posodja, žganju. O tem pričata ohranjena stara lončarska peč in lončarsko vreteno na nožni pogon. V idiličnem okolju smo se sprehodile do starih prekmurskih «iž« in veliko izvedele o takratnem načinu življenja v Prekmurju.
Ni potrebno poudariti, da smo pokupile polovico lončarskih izdelkov v trgovini Bojnec in našega šoferja spravile v popolni obup.
Veliko smo izvedele o nekdanji podeželski arhitekturi in načinu življenja v starih panonskih hišah, ko smo si ogledale edino ohranjeno s slamo krito hišo v Filovcih 40. Arheolog Branko Kerman nas je popeljal v svet Prekmurja, kakršnega ni več. V pokrajino, kjer živijo dobri ljudje. Spregovoril je tudi o svojem delu in o rezultatih arheoloških raziskav, ki so pred kratkim potekale na predelu prekmurske avtoceste. Raziskane so bile številne prazgodovinske naselbine in grobišča. Med najpomembnejša sodi odkritje naselbinskih ostankov zgodnje slovanske poselitve južno od Murske Sobote. Odkriva tudi arheološka najdišča iz zraka. Iz letala fotografira vegetacijske znake, ki se na žitnih poljih zarisujejo v obliki krožnih ali kvadratnih struktur, ki predstavljajo ostanke nekdanjih grobišč in naselbinskih ostalin.
Gostoljubnost Prekmurcev je neizmerna, saj smo tudi pri Kermanovih »morale« malo prigrizniti in poskusiti njihovo domače vino, ki je imelo pravo jurkino aromo.
In ko si boste ogledovale slike z izleta, je na koncu še slika iz leta 1974, slika iste hiše Filovci 40, taka, kot je bila tedaj…. Na njej smo arheolog Branko Kerman, njegovi stari starši in me dve z mamo. In kruh, ki ga držim v roki je kruh, ki so ga v takratnih časih pekli «na zalogo«. Njegov premer je bil kakih 50 – 60 cm.
Ogled Bukovniškega jezera je bil v precej pozni uri, tako da nismo mogle dobiti načrta energetskih točk, smo pa izvedele nekaj o gasilskih vajah in zajemanju vode iz Bukovniškega akumulacijskega jezera. Gasilci so imeli namreč ravno v času našega prihoda svoje vaje. Po vseh dotedanjih vinskih pokušnjah se nismo upale sprejeti še njihovega povabila na piknik, saj bi v tem primeru naša vrnitev domov postala vprašljiva.
V gozdu ob Bukovniškem jezeru je narava darežljiva z energijami blagodejnega zemeljskega sevanja. V gozdni tišini okrog kapelice sv. Vida se v premeru 450 metrov nahaja 26 izmerjenih zdravilnih točk različnih vrednosti. Vsak obiskovalec izbere svoje točke, na katerih sprejema blagodejno sevanje. Ker nismo imele načrta, smo se sprehodile le do Vidovega izvira. Tu smo si s hladno vodo umile obraz, se odžejale – izpiranje oči pa prihranile za domače opravilo, saj ima ta voda energijsko moč in zdravilne učinke na oči in vid. Po ustnem izročilu je živih mnogo zgodb o vodi iz Vidovega izvira, ki je pomagala ljudem spregledati. V ta namen smo se opremile s polnimi steklenicami vode, da se bomo doma v učinkovitost te vode tudi prepričale.
Ker se je že mračilo in je bil pred nami še obisk Prlekije in Sončne hiše v Banovcih, last naše članice Nataše Kegelj Kovačič, smo se na začudenje našega šoferja res podvizale. Poleg naše Nataše nas je v Sončni hiši pričakala še sedanja lastnica gostilne Rajh iz Bakovcev pri Murski Soboti, ki nas je počastila z nekaj hišnimi specialitetami, Valerija Frangež pa je poskrbela, da smo nazdravile z njihovo odlično penino. Sončna hiša je v neposredni bližini Term Banovci. Ima pet čudovitih modernih suit, da se resnično lahko odpočiješ, saj nudi vse, kar je mogoče pričakovati na malem in ekskluzivnem butičnem prostoru. Predvsem je ta ambient potrebno doživeti. Spet ni šlo brez žlahtne kapljice, saj Natašin tast, ki je odličen in večkrat nagrajeni vinar, nikakor ni dovolil, da bi odšle, ne da bi pokusile tudi njegov pridelek.
Ob vsem, kar smo do tedaj že nakupile in natlačile v avtobus, smo vseeno še našle nekaj prostora za zadnji vinski nakup.
Ob vsem alkoholu niti pomisliti nismo več hotele na jeruzalemsko vinsko klet in dodatno degustacijo Čurinovega vina, pa četudi ga pijeta angleška kraljica Elizabeta in japonski cesar.
Obupani šofer Leo je do Ljubljane vozil zelo previdno. Le kakšne bi bile posledice, če bi imeli morda nesrečo z vso to tekočo in lomljivo robo, ki jo je prevažal … Vseeno pa je bil izredno dobre volje in nam je ves čas pripovedoval šale – mislim da zato, ker je vedel, da se nas bo kmalu odkrižal.
📸 Foto utrinki Doroteje Omahen
Zapisala: Silvia Lippai