031 335 220 [email protected]

V imenu brata Ambroža sedi, preberi in si oglej vse fotografije! Ste me razumele?

Takole bi nam verjetno zapovedal brat Ambrož s Svete gore nad Novo Gorico. Torej ga velja ubogati. Ampak k Sveti gori še pridemo, ker se je naše popotovanje po Brdih začelo v Dam Restavraciji v Kromberku, kjer so nas pričakali lastnik Rasti Fakuč in njegova sinova. G. Rasti je bil kot pravi »domačin« v predpasniku, sicer pa bi se ob rezanju pršuta lahko umazal, kar se pa za takega gospoda res ne spodobi. K pršutu se je odlično prilegla penina iz kleti Medot. Lahko rečem, da je bil začetek našega popotovanja več kot prijeten. In ko boste že v Novi Gorici, ne prezrite te odlične DAM restavracije, kjer poskrbijo še za tako petične goste.

Iz Kromberka smo se povzpele na Sveto goro, kjer smo si ob vznožju ogledovale Solkan, Novo Gorico in vse tja do morja je segal naš pogled.

Posebnost Svete gore je poleg vseh njenih zgodovinskih znamenitosti prav gotovo brat Ambrož, ki je bil poln duhovitosti in nas je nasmejal do solz. Seveda se je ogled in priprošnja Mariji –Kraljici svetogorski (470 let prikazanja Matere Božje na Sveti Gori) precej zavlekla, tako da smo na popotovanju po italijanski strani Brd – Collia, morale izpustiti ogled golfa Castelo di Spessa in smo si na hitro ogledale le mestece Karmin (po italijansko Cormons). Tu smo naletele na kar hude ovire, saj so ulice tako ozke, da smo se z našim velikim avtobusom komaj prebile skozi. Smo pa bile zato velika atrakcija meščanom, ki verjetno kaj podobnega že dolgo niso videli.

Ko smo se nekako le prebile skozi Karmin, smo nadaljevali pot do hotela Venko v Neblem, ki je nekaj 100 m stran od italijnsko/slovenske meje.

V hotelu Venko (www.venko.si) nas je pričakala Valentina Šibav, nam razkazala hotel in nam pripravila odličen prigrizek ob katerem smo ob razlagah enologinje, degustirale vina Quercus in Pikolit iz vinske kleti Goriška Brda (www.klet-brda.si). Hotel-Casino-Restaurant Venko ima tako lepo pozicijo, da si človek odpočije že s tem, ko sedi na terasi in gleda v nasade trt. To seveda ne velja za italijanske goste, ki večinoma preživijo čas v tamkajšnji igralnici in niso preveč dovzetni za lepote narave.

Pot nas je iz Venkoja in italijanske bolj ravninske strani Brd peljala po slovenskih gričevnatih Brdih, ki so veliko bolj slikovita od italijanskih. Vso pot, že od prve naše destinacije dalje, je opisovala in povezovala naša Bruna Pahor, ki je v trenutku, ko smo prišli v slovenska Brda kar oživela. Brda so njena velika ljubezen. In vse kar je bilo povedano o njih, je bilo povedano s strastjo velikega ljubitelja.

Ker se je precej pooblačilo ni bilo smiselno iti na stolp v Gonjačah, ker bi bil pogled na Furlanijo in morje bolj slab, zato smo nadaljevale pot v vinsko klet Tomaža Prinčiča v Kozani. (www.princic.si)

Tomaž nam je povedal::«Naše grozdne jagode žlahtni posebna prhla, zračna in bogata prst, imenovana opoka, nastala s preperevanjem lapornih kamnin. Z druge, z nebesne strani, pa jih prepaja bogata bera s soncem izpolnjenih dni in prava mera vodnih kapljic.
Da, Goriška Brda so posebna dežela. Filozofija Kmetije Prinčič je tradicionalno sonaravna, prisluškujoča vsakemu detajlu, vsaki spremembi v obdajajoči naravi. Zajemamo njene darove z izkušeno subtilnostjo in jih posredujemo.«
Tomaž skupaj s svojo ženo Andrejko prideluje bela vina, rdeča in vina pod blagovno znamko Mihael. Vsa so odlična in težko bi rekla, katero je boljše. K vsaki vrsti vin je Andrejka postregla posebno, vinu primerno jed. Spoznale smo tudi Tomaževo mamo Afro Prinčič, ki je bila leta 2003 prva Slovenska kmetica leta. Zdaj ne dela več v vinogradu, se pa zato ljubiteljsko ukvarja s slikarstvom in kiparstvom, kjer je ravno tako uspešna, kot je bila pred tem kot kmetica.

Od Tomaža in Andrejke nas je pot vodila naprej do Vipolž – do naše zadnje postaje v Brdih in sicer k naši članici Martini Simčič v udobje rustikalnega razkošja – ALMA VISTA – vilo vina in HIŠO VIN EDI SIMČIČ ( www.edisimcic.si, www.almavista.si, www.piccolocollio.it). Martina je vsa raznežena dejala: «ko si zaželite pobega iz ponorelega sveta, sproščujočih razgledov, vonja sivke in pokošene trave, razvajanja ob darovih narave in lepih sprehodov med vinogradi, zanimivega potepa z vespo do Devinskih pečin ali čutnega sveta dotikov, mogoče druženja s prijatelji ali najbližjimi…., tu je naša Alma vista. To je košček sveta, ki je ravno prav daleč in ne preblizu.«

Najbolj nas je privlačil bazen pred Almo visto, saj bi se nam po celodnevni sopari kopel še kako prilegla. Malce tudi zaradi vinskih hlapov, ki smo jih vdihavale …. Toda žal nismo imele kopalk in tudi hiša je bila že oddana gostom, ki so se ravno vračali s potepa po bližnji okolici.

Martinin mož Aleks nam je razkazal podzemne kleti, kamor se pride direktno iz hiše Alma vista (zelo prikladno za goste, če si ponoči zaželijo malce ohlajene pijače).

S pridelavo vin je začel Aleksov oče Edi šele ob upokojitvi. Vendar so se že na samem začetku odločili, da bo njihov osnovni motiv ta – delaj dobro, karkoli že delaš. In odločili so se za pridelavo barik vina, katerega čas zorenja je v povprečju štiri leta. Najprej vino zori v lesenih sodih, šele potem ga stekleničijo. Tako je cena precej višja od svežih vin, saj je pridelava takega vina povezana s kar precejšnjimi stroški. Večino vin izvozijo v Anglijo, Ameriko … kjer se nudi v najboljših restavracijah.

Martina nam je pripravila pravo pogostijo, kot se pač za tako hišo spodobi. Ob svečah smo kramljale še dolgo v noč, poizkušale odlična vina in kar nismo se mogle odločiti za odhod.

Vendar tudi to je prišlo. Slovo od tako prijetnih gostiteljev je vedno težko in vsi so bili izjemni. Vsem, ki niste bile z nami, priporočamo čim prejšnji ogled vseh teh destinacij. Ne bo vam žal. Oglejte si vse slike na spodnjih povezavah in videle boste, da sem bila z besedami pravzaprav izredno skopa.

Vračale smo se po Ozimski cesti do Nove Gorice, kjer smo se poslovile od naše super vodičke Brune Pahor in prijetno utrujene od vse obilne dobre jedače in še boljše vrhunske pijače nadaljevale pot proti Ljubljani.

DODATEK K IZLETU

📸 Foto utrinki

Zapisala: Silvia Lippai