Vreme je bilo tako-tako. Rekli bi – malo mešano, ampak na koncu na naši strani. Prijetno.
Najprej smo si ogledali Avsenikovo domačijo pri Jožovcu, kjer se je začela naša nacionalna muzika – Stanka in Vilka Avsenika, tako znana po vsem svetu. Zdaj je v hiši muzej, gostilna/restavracija, pa spominke lahko kupite in skoraj vsako soboto so tu kakšne prireditve. Pred Jožovcem so se nam pridružile še štiri članice in skupno smo se podale v raziskovanje podstolovskih znamenitosti. Prvi ogled Gradu Kamen (nemško Stain), kjer so danes mogočne razvaline na tesnem grebenu, ki zapira dolino Drage pri vasi Begunje.
Leta 1185 je v zgodovinskem viru omenjen vitez Leocardis de Antro, sam grad pa leta 1263 kot castrum Lapis in šele 1350 kot Stain, ko ga je dobil skupaj z gradom v Zijalki nad Begunjami in štirimi kastelani v posest Henrik III. Ortenburški. Grad je bila sprva v lasti Ortenburžanov, ki pa v njem niso prebivali, temveč so ga upravljali s pomočjo kastelanov ali gradnikov. Grad je bil pomembna postojanka, kajti varoval je staro tovorniško pot iz Bohinjskega kota in Zgornje Savske doline čez Prevalo proti Tržiču in hospicu v Podljubelju do Koroške.
Leta 1418 je grad prešel v last Celjskih grofov. Valvasor poroča, da se je tu leta 1428 pri padcu s konja ubil Herman III., sin Hermana II. Celjskega. Po njihovem izumrtju 1456 je prešel v posest Habsburžanov. Kasneje je grad še nekajkrat zamenjal lastnike. Med njimi je bil tudi znameniti vitez Gašper Lambergar, zmagovalec v 85 turnirjih, ki ga opeva ljudska pesem o Pegamu in Lambergarju.
Mnenja, kje v sklopu grajskega kompleksa je v 12. stoletju stal prvotni grad, so različna, saj je grad Kamen zaradi dozidav spreminjal svojo podobo. Najstarejša ohranjena gradbena faza je skrita v stolpu z več kot dva metra debelimi zidovi. Romanski stolp je nekoč imel vhod čez dvižni most in zidano dvorišče.
V 15. stoletju so začeli spodnji del gradu postopoma širiti po skalni ploščadi med obema stolpoma. Turška nevarnost, potres leta 1511, novo strelno orožje in želja po večjem udobju so v 16. stoletju izoblikovale končno podobo gradu. Zgrajen je bil nov, prostornejši palacij z notranjim dvoriščem za shrambo, kuhinjo in obednico za služinčad. V prvem nadstropju so bile gosposke sobe in kapela svetega Valentina, v drugem nadstropju pa spalnice. Tu je bil tudi skrivni izhod, kjer bi se lahko zatekli v hrib ali v bližnji »jamski grad«. Južno pobočje so preuredili v terasaste vrtove in na ravnini pod gradom zgradili gospodarska poslopja in bastion.
Po ogledu gradu Kamen smo se podale na vožnjo po Kašariji, ki zajema vse vasi od Rodin do Most in Brega…. Ime Kašarji so nekako kar dobili vsi v teh strnjenih krajih, čeprav so bili eni Puntarji (Rodine, Studenčice, Smokuč, ker so se jezili, ko so prenesli leta 1821 sedež župnije iz Rodin v Zabreznico; drugi po prinešeni hrani za delavce Putriharji, kiklarji/Čiklarji, Koretarji, ker so vozili hrano z Brega v koretah …, Žirovničani so kuhali največ kašo, zato kašarji… ampak kar nekako se jih je kasneje oprijelo skupno ime Kašarji za vse zaselke.
Pričeli smo z rojstno hišo Janeza Jalna na Rodinah. Stara je cca 400 let. Od vsega začetka je povezana s sosednjo cerkvijo sv. Klemena, saj je služila tudi kot mežnarija in so prebivalci nosili domače ime pri Mežnarju. Janez Jalen (1891 – 1966) je bil pisatelj, dramatik, duhovnik in alpinist. Bil je ljubitelj narave, divjadi, cvetja – pravzaprav vsega, kar je lahko videl dnevno v tej lepi vasici pod Stolom. Pisal je ljudske igre, prozo .. njegovo najbolj znano delo pa je povest Bobri v treh delih: Sam, Rod in Vrh. Cerkev sv. Klemena pa spada med pomembnejše sakralne spomenike na Gorenjskem.
Naslednja postojanka so bile Doslavče, kjer je bil 1871 (umrl 1962) rojen Franc Saleški Finžgar – pisatelj, dramatik, duhovnik in urednik. Po domače se je pri hiši reklo pri Dolencu. Bili so družina tkalcev. Osnovno šolo je tako kot Janez Jalen obiskoval na Breznici, potem v Radovljici in gimnazijo v Ljubljani, kjer je tudi zaključil študij teologije. Najprej je pisal pesmi (znan je ep o Triglavu) in šele potem je nadaljeval s pripovednimi deli iz kmečkega in meščanskega življenja. Zelo znane so povesti: Gozdarjev sin, Dekla Ančka, Strici, Beli ženin, Gostač Matevž, … pa tudi precej iger Divji lovec, Naša kri, Razvaline življenja … Finžgar je bil tudi 30 let urednik Mohorjeve družbe in revije Mladika. Finžgar je vodil tudi preureditev Prešernove hiše v muzej in zgradil počitniški dom za študente v Završnici. Franc je bil krščen po Sv. Frančišku Saleškem in od tu tudi ime Saleški. Žal hiše nismo videli od blizu, ker se z avtobusom ne da do nje, smo pa videli del strehe na majhni vzpetini.
Na Breznici se je 1734 (umrl 1773) rodil Anton Janša prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Prvotno Janševo hišo, kjer je bila tudi spominska plošča, so novi lastniki leta 1907 podrli in zgradili novo malo nižje, vendar so spominsko ploščo prenesli na novo hišo. Anton in njegova brata so bili dobri slikarji in so si na skednju naredili svoj atelje, kasneje pa študirali na dunajski slikarski akademiji. Oba brata sta slikarstvo končala, Anton pa se je posvetil čebelarstvu in postal učitelj čebelarstva. Poučevala je na Dunaju, bil čebelar na vrtu Marije Terezije in prenašal znanja o čebelarjenju tudi v druge države. Napisal je dve pomembni knjigi Razprava o rojenju Čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Po njem se imenuje OŠ v Radovljici, tu v Breznici pa stoji Janšev čebelnjak, ki je rekonstrukcija pravega čebelnjaka, v katerem je čebelaril Anton Janša. Pravi čebelnjak je stal ob njegovi rojstni hiši vse do leta 1877. Menda je sam poslikal vse panjske končnice.
Pri Kodrasu v Zabreznici je bila doma Dolžanova Julka (1904-1982) učiteljica, ljudska igralka in režiserka. V Zabreznici se je l. 1951 rodil arheolog, zgodovinar in publicist Janez Meterc – (moj sošolec v gimnaziji na Jesenicah in dve leti sva celo sedela skupaj v prvi klopi). Umrl je leta 2000. Nad vasjo pa ima svoj dom akademski slikar Andrej Jemec.
Žirovničan Matija Čop (1797 – 1835) je bil jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik, Prešernov prijatelj in mentor, tudi zelo dober bibliotekar. Izhaja s Koroške Bele, leta 1795 pa so se njegovi starši preselili v Žirovnico. Študiral je filozofijo v Ljubljani in na Dunaju, kjer je bil stalni gost tamkajšnje knjižnice. Literarna dela je bral v izvirnikih – obvladal je 19 jezikov. Študiral je tudi bogoslovje, vendar ga je opustil. Bil je gimnazijski profesor, vendar mu to ni ustrezalo. Bil je mentor Prešernu, ko se je ta vrnil z Dunaja in tudi sicer sta bila že mladostna prijatelja. Sodelovala sta pri Kranjski čebelici in pri črkarski pravdi z Jernejem Kopitarjem. Utonil je v Savi pri Tomačevem leta 1835. Prešeren mu je posvetil pesnitev Krst pri Savici in mu sestavil nagrobni napis. V Čopovi hiši je danes tudi muzej in služi kot prireditveni prostor in v njej je tudi sedež zavoda za turizem in kulturo Žirovnica.
Zelo znan je, danes tehniški spomenik Hidroelektrarna Završnica, ki je prvič poslala elektriko po žici leta 1915.
Znana je tudi Joštanova predilnica in tkalnica v Mostah, ki je delovala že ob koncu 19. stoletja. Leta 1920 je ta obrat kupil Josip Triplat – Joštanov s Koroške Bele in tako je njegovo ime preneseno tudi na tamkajšnjo predilnico in tkalnico v Moste. Sukna so tam izdelovali do leta 1960, po tem pa le še predli volno, ki je bila zelo cenjena.
Na desni strani pod Žirovnico je vasica Breg, ki je danes kar precej velik zaselek. Od tam prihaja tudi Rudi Dovžan, kipar, ki je naredil veliko kipov po Kašariji in tudi cerkvene kipe za tukajšnje cerkve.
Pri Prešernovi rojstni hiši smo se ustavile in si jo pobliže ogledale. Nekatere tudi notranjost s predavanjem tamkajšnje kustosinje. Prešernova hiša je tudi najstarejša hiša v Vrbi. Prvotna stavba je bila zgrajena v 16. stoletju, današnjo podobo pa je dobila po požaru leta 1856. Znana je predvsem po tem, ker se je v njej 3. 12. 1800 (umrl 1849) rodil naš največji slovenski pesnik France Prešeren in v njej živel do svojega 7. leta. Ker je bil zelo nadarjen, ga je oče peljal k svojemu stricu župniku na Kopanju pri Grosupljem. Zato je osnovno šolanje obiskoval v Ribnici, potem pa nadaljeval v gimnaziji v Ljubljani, kjer je dve leti tudi študiral. Študij je končal in tudi doktoriral iz prava na Dunaju. Leta 1828 se je vrnil v Ljubljano, kjer je prijateljeval in veliko sodeloval s Čopom. V Celovcu je opravil sodno-odvetniški izpit in 14 let zaman čakal, da bi lahko odprl svojo advokaturo. V tem času je napisal pesnitve: Slovo od mladosti in Sonete nesreče, … Pri Kranjski čebelici je izdal balade Povodni mož, Lenora,Turjaška Rozamunda … Neuslišana ljubezen do Primicove Julije, je doživela vrhunec s pesnitvijo Sonetni venec. Leta 1946, ko je končno dobil advokaturo v Kranju je dočakal izdajo svoje pesniške zbirke Poezije (1947), vendar je zaradi cenzure črtal Zdravljico, v kateri se zavzema za samostojnost Slovencev in enakopravnost vseh narodov. Objavil jo je šele leta 1848 v Bleiweisovih novicah. Z mladoletno Ano Jelovšek je imel tri nezakonske otroke: Terezijo (1839-1840), Ernestino (1842-1917) in Franceta (1845-1855). Ernestina je pokopana ob njem v Kranjskem gaju v Kranju.
Ogledale smo si tudi vaško lipo, ki stoji v vaškem jedru Vrbe, stara je nekako 200 let in od tam je zelo lep pogled na vse strani – Stol, Triglav, Babji zob, Blejski grad. Včasih se je pod lipo odvijalo vaško življenje in tu se je tudi odločalo o skupnih zadevah v vasi. Žal jo je letošnji žled močno poškodoval, tako da kar dolgo ne bo več dajala sence in zavetja vaščanom. Seveda smo naredile pred vaško lipo nekaj gasilskih posnetkov. Sprehodile smo se tudi do cerkve Sv. Marka, vendar zaradi malo čudnega lastnika poti do cerkve, smo si to ogledale le od daleč. Cerkev Sv. Marka se prvič omenja leta 1468 kot podružnica radovljiške prafare. Med leti so jo tudi popravljali do današnje oblike.
Po opravljenih ogledih smo se napotile v penzion Török v Hraše, kjer se je začenjal uradni del današnjega srečanja. Najprej seveda z aperitivi čebelarja Braneta Kozinca in sadjarja Jenejca in odličnimi predjedmi Gostišča Tulipan.
Dr. Katja Pesjak je predstavila penzion, ki je last njenega partnerja Aleksandra Töröka. Penzion Török se nahaja v vasi Hraše, le štiri kilometre stran od Bleda, slovenskega turističnega bisera. V stilu sodobne podeželske hiše opremljen penzion razpolaga z 18 sobami, ki imajo, razen dveh v mansardi, vsaka svoj balkon s čudovitim pogledom na Julijske Alpe in Karavanke. Poleg balkona so dvoposteljne in enoposteljne sobe klimatizirane, opremljene s kabelskim LCD-televizorjem, z masivnim lesenim pohištvom in lesenim podom. Vsaka soba ima kopalnico, kjer boste našli tudi sušilec za lase in copate. V vseh prostorih penziona je na voljo brezplačna brezžična internetna povezava.
Del ponudbe je tudi bar z žganimi pijačami, likerji in sokovi ter vinska klet z vini priznanih slovenskih vinarjev, vrt z otroškim igriščem in prostorom za skupinske športe ter terasa za posedanje, sončenje ipd. Sprostitev po aktivnem dnevu si lahko privoščite v finski savni in jacuzziju. V letu 2012 so bili na portalu booking.com ocenjeni z oceno 9.3.
V neposredni okolici penziona lahko raziskujete številne možnosti za rekreacijo. Organizirajo jahalne ture, raftinge in soteskanje. Dan lahko aktivno preživite tudi na golf igrišču Bled, se okopate v blejskem ali bohinjskem jezeru ali pri Šobcu oziroma se odločite za panoramski izlet z letalom z bližnjega letališča v Lescah. Poleg panoramskih poletov nad Bledom, Bohinjem in do najvišjega slovenskega vrha Triglava, vam je na voljo tudi tandemski skok s padalom. Ljubitelji gora lahko obisk penziona izkoristite za vzpon na enega izmed vrhov Julijskih Alp ali Karavank.
Tema dneva: Komunikacija med partnerji – družinski odnosi in kakovost življenja: dr. Katja Pesjak
Katja je povedala: »Glede na to, da smo ta trenutek v okolju, ki stimulira umirjenost in budnost (delno gre zahvala aperitivčkom in ambientu) se morda zdi, da tematika o sodobnih načinih življenja ni ravno na mestu. Pa vendarle je. Največji pomen srečanj kot je to danes, je izkušanje lepih občutkov, koristnih informacija, sklepanje novih vezi, poznanstev itd. Tukaj ste, ker ste se ve same odločile, da pridete, vzele ste si čas za to. In vedno v življenju je potrebno aktivno sodelovat pri kreiranju naših vsakdanjih praks. Gre za to, da sodobna, poznomoderna družba s pomenom trga, zaposlovanja in izobrazbe, intenzivirano časovno dinamiko, detradicionalizacijo, individualizacijo in s procesom globalizacije vnaša v vsakdanje življenje nove dimenzije, ki zahtevajo nove prilagoditvene strategije. Omenjene spremembe na sistemski ravni se med drugim zrcalijo tudi kot spremembe v zasebnosti in družinah (pluralne družinske oblike, pluralizacija družinskih življenjskih potekov, spremenjene ideologije družinskega življenja). Naštete vseobsegajoče spremembe spreminjajo posameznike in njihova vsakdanja življenja.
- različne družinske oblike, ločitve, razveze
- Psihosomatska obolenja, osebe s težavami v duševnem zdravju…
Stres, kot eden glavnih produktov intenzivne časovne dinamike, debelost in odvisnosti od substanc so generatorji številnih obolenj sodobnega časa – srčno-žilna obolenja, rak, diabetes, težave z duševnim zdravjem itd. V Ameriki naj bi skoraj polovica odrasle populacije živela vsaj z enim kroničnim obolenjem. Stroški obvladovanja teh obolenj znašajo na letni ravni približno 270 bilijonov dolarjev. Eden od načinov zmanjšanja deleža kroničnih obolenj je izobraževanje in prevzgoja posameznikov.
Največ pa seveda lahko naredimo same, z zavedanjem pomena aktivnega oblikovanja vsakdanjega življenja. Temeljno oz. univerzalno orodje s katerim se proces aktivnega oblikovanja vsakdanjega življenja začne je komunikacija. Komunikacija z zunanjim svetom in komunikacija v nas samih. Naša lastna percepcija naših lastnih življenj (koliko smo uspešne/neuspešne) je lahko realna ali pa malo manj realna. Zato je prvi korak na poti do uspeha vsekakor iskrenost do sebe. Ko to dosežemo, imajo tudi naše besede pomen in dosežejo cilj. Pomen komunikacije je v praksah vsakdanjega življenja pogosto podcenjen. Kar pa je škoda, saj intenzivna časovna dinamika pogosto zahteva, da se zadeve rešujejo v najkrajšem možnem času. Za razliko od preteklosti, danes ni več prostora za t.i. balast:
- sami sprejemamo odločitve za katere smo odgovorni,
- če želimo biti učinkoviti, moramo reagirati v najkrajšem možnem času,
- zaradi tržno-potrošniške družbene narave, je konkurenca ogromna.
Pa da se ne bomo gibali samo v splošnih okvirih – kakšni so komunikacijski načini med vami in vašimi partnerji, prijatelji, otroki? Razmislite same pri sebi in vedite – kar vam ni všeč lahko spremenite, kar vam je všeč – to poudarjajte in negujte. Ker, vsak odnos potrebuje hrano; sicer skozi čas zbledi, se ohladi in na koncu razpade. Dinamika medosebnega odnosa pa je pogojena z individualnimi svetovi vpletenih in z zunanjimi dejavniki (različne službe, obveznosti…)
Zaradi vsega tega je pomembno, da zavestno izbiramo strategije v vsakdanjih življenjih. Na koncu se vedno vse izide, konča pri družini. In komunikacija je enostavno in vsepovsod prisotno orodje. Če ne izrazimo jasno naših želja, potreb, pričakovanj, ciljev… potem jih poslušalec na drugi strani pač ne more prepoznat. Eno od komunikacijskih pravil je , da se v pogovoru držimo bistva in jasno povemo kaj nam je všeč, kaj nas moti, kako bi nekaj spremenili. Naloga vsakega izmed nas je, da v ritmu sodbnega življenja ustvarjamo prostore in situacije kjer smo srečni, zadovoljni, umirjeni, ljubljeni… Če to ustvarjamo v mikro okljih (npr. v družinah), nas to polni in opremi za makro okolja (npr. poslovna okolja). Kadar se vam dogaja obratno – da makro okolje določa vaše mikro okolje v smislu ne-sreče – potem je čas da se ustavite in poiščete na začetku omejeno umirjenost in budnost.
Še enkrat – čas je dragocena dobrina, komunikacija pa orodje, ki nam to dobrino približa. Kakovost časa, ki ga živimo pa je v največji meri pogojena z našimi lastnimi dejanji.«
Za odlično pogostitev je poskrbelo Gostišče Tulipan iz LESC in njena direktorica Mojca Ažman, ki ima bogato tradicijo in vrhunsko hrano. Že od leta 1972 svoje goste navdušuje z domačo slovensko kuhinjo (kot so pehtranovi in skutini štruklju, ajdovi žličniki, jedi iz divjačine, saj je lastnik strasten lovec. Želijo ohraniti jedi s pristnim okusom in trudijo se, da so vse priloge iz doma pridelanih sestavin. Njihov spekter jedi je res širok s poudarkom na sezonskih jedeh.
Na razpolago imajo tudi več različnih prostorov z različnimi kapacitetami in velikim senčnim vrtom pod slovensko lipo. Posebej zanimiv je Tulipanov hram, prostor za 40 – 50 oseb, kjer se lahko izvedejo seminarji, obletnice, rojstni dnevi, … saj ima prostor ločen vhod in sanitarije.
Ko boste v tem koncu s svojimi družinami, prijatelji in poslovnimi partnerji, se vsekakor morate oglasiti tam. Ne bo vam žal.
Brane Kozinc, je nastopil s čebeljimi proizvodi je pa pravi strokovnjak, priznan vzrejevalec matic izvorne Kranjske sivke, idejni vodja in “motor” ČEBELARSKEGA CENTRA V LESCAH
Lahko si pogledate tudi Branetova spletno stran ČEBELARSTVO KOZINC, ki je zelo zanimiva. Na Branetovi spletni strani lahko vidite pomembnost Hraš, kot zibelke čebelarjev… Brane veliko dela na promociji “odnosa do narave”, ne samo zaradi ohranitve čebel ampak sploh našega okolja.
Je mentor mladim čebelarjem, ki so uspešni ( pravkar so bili na mednarodnem tekmovanju na Poljskem in zasedli odlično 7. mesto).
Brane je vedno znova je razburjen nad brezvestnostjo ” kmetov”in raznih vrtičkarjev, ki dnevno nekontrolirano škropijo z raznimi pesticidi, herbicidi bližnje njive.
Predstavilo se je tudi sadjarstvo Jernejc iz Hraš, ki goji veliko vrst biološki pridelanih jabolk (pri njem lahko naročite ozimnico) in prideluje bio sokove, suho sadje in sadjevec.
Svoje izdelke sta predstavila na improvizirani »tržnici« pred penzionom.
Presenečenje pa je bila mlada Ema Hribernik, ki bo stara šele 10 let. Je iz družine profesionalnih glasbenikov. Mama Maša igra nekaj inštrumentov, oče Marko je dirigent v operi, pevec in vsestranski glasbenik, osemletni bratec Jon pa prav tako že prepeva. Ema je velika umetnica in ljubiteljica narave, živali… zelo lepo riše, je baletka in ves čas prepeva. Poje v pevskem zboru – velikokrat kot solistka. Na odru oživi. Je že kar nekajkrat nastopala za javnost. Kot statistka je sodelovala tudi v Ljubljanski operi .
Zapela nam je dve pesmici, katerih avtorica je – tako besedila, kot tudi uglasbitve:
- Ko srečam svojo ptičko (krstna izvedba s pevsko skupino Pro Anima singers)
- Tam na nebu ( je današnja krstna izvedba za FAM-ovke!!!)
Po odličnem uradnem delu smo se prepustile kulinaričnemu razvajanju gostišča Tulipan in prijetno klepetale še dolgo v večer.
📸 Foto utrinki MArije Trenz