Še dan pred srečanjem je bilo kot sodni dan, tako da smo se že bale, kako bo potekal dogodek. Ampak kot vedno, naša energija premaga vse nevšečnosti in torek se je kopal v soncu. Za nas. Za FAM-ozne dame.
Ob prihodu so nas postregli s hibiskusovim čajem, pripravljenim na prav posebni način in serviran kot odlični aperitiv.
Program je povezovala Darinka Pavlič Kamien. Uvodni nagovor je imela predsednica društva, dr. Nataša Pirc Musar, ki je predala besedo lastniku Ruske dače, poslovnežu in njenemu možu dr. Alešu Musarju. Dr. Musar je vilo ruska dača kupil pred tremi leti na dražbi, saj se je v momentu zaljubil vanjo. Danes je tako rekoč že obnovljena po prvotnem načrtu. Ohranjenih je večino detajlov, kar pa se ni dalo prenoviti, je narejeno na novo po starih predlogah. Impozantno. V modri – cesarski sobi z restavriranimi originalnimi vitraži nas tudi jedilni servis in pribor ter vsi dodatki spominjajo na pretekle čase. Enako velja za knjižnico, slike, poslikave sten, tipične nadstreške … Hiša kot ambient ustvarja občutka življenja s stilom z začetka 20. stoletja. Gre za lepo, lagodno, za tiste čase prijetno meščansko življenje. Verjetno vrhunec takratne elegance, ki so jo uživali premožni meščani. Čas kreativnosti, rasti in miru pred nastopom obeh svetovnih vojn, ki sta povzročili skorajda globalno morijo. Ambient ustvarja občutek ugodja, na katerega se navezujejo naše vsebine in aktivnosti, ki ustvarjajo lepoto življenja.
Vilo si je pred prvo svetovno vojno zgradil veletrgovec Franc Petrič kot »vikend«. Leta 1915 so ga zaradi vohunjenja za Italijo obsodili na smrt in ustrelili. Kasneje so ga rehabilitirali in dali njegovi družini odškodnino. Dača je kasneje menjala kar nekaj lastnikov, dokler je ni odkupil dr. Musar in obnova se počasi bliža koncu in poprejšnjemu sijaju. Duh g. Franca Petriča pa se nam je kljub vsemu pridružil na srečanju (odigral ga je odlični Jernej Kuntner) in povedal:
»Bogdaj in pozdravljene, spoštovane dame … FAM-ovke vam pravijo, kajne? Poslovne ženske, managerke. Kako lepo vas je videti. Prvič vidim tako ugledno in številčno družbo poslovnih dam. Veste, v mojih časih ste bile prava redkost. Pravzaprav se ne spomnim niti enega sorodnega društva. Telovadke.. no, to ste že bile, v Sokolu ste imele celo svojo odsek že entisočosemstoosemindevetdesetega (1898), ampak biznis je bil pa samo moška reč.
Mi, moški, si spočijemo oči s takšnim pogledom (nakaže na družbo z roko). Pa ne razumite to kot … kako temu že rečete danes … mo..mo..mobing, ne, ne, to ne bi bil mobbing … To bi bilo, kako že … aja nadlegovanje … spolno nadlogovanje. Pa ni, drage dame. Eno samo globoko spoštovanje čutim do vas.
Dobrodošle zato na Ruski dači. Skrbno sem jo obnovil, da bi koristila tudi generacijam za mano. In prav ima gospod Musar. Pri nas se je lepo živelo takrat. Le da moja soproga Marija res ni marala za posle. Težko bi jo prepričal, naj se včlani v vaš FAM, čeprav bi ji z veseljem plačal članarino. Ona je bila vladarica kuhinje in kraljica naših družabnih večerov. Brez nje so bila naša moška srečanja en sam dolgčas. Denar, posel, politika. Marija je večeru dodala čisto drugo vsebino, da smo se smejali. Znala je graditi odnose, sprostiti napetosti. Mojstrica, vam rečem …
Čeravno je slovenska splošna zgodovina v večji meri zgodba moških, ste bile vedno navdih za celotno družbo. In da vam še tole povem po pravici, čeprav je obče veljavni ideal damam namenjal vlogo gospodinje, dobre žene in matere, pri nas doma nikoli bilo tako. Marija je imela velik vpliv name in na vzgojo otrok. Precej večji, kot sem si takrat upal priznati. Ampak smo v pogovorih z uglednimi kolegi vsi prišli do istega spoznanja. Bližje ko smo bili moški elitnemu vrhu, bolj smo v svoji družini ohranjali samo še vlogo »finančnega ministra«, medtem ko je o ostalih stvareh odločala žena.
Ko vas takole gledam, bi si upal trditi, da poleg tega danes doma vse nosite tudi ministrsko funkcijo. Pa bodi dovolj za pozdrav, se vam še pridružim skozi večer. Tega za vse na svetu ne bi zamudil«, je končal nagovor g. Petrič.
Dr. Musar nam je na primeru prenove ruske dače predstavil tudi temo o blagovni znamki in kako jo graditi. Sami so svojo firmo poimenovali Ruska dača in jo v tem okviru tržijo. Imajo svoj šampanjec poimenovan Ruska dača in kaviar z istim imenom. Degustirali smo oboje in še veliko drugih posebnosti in dobrot. Poleg ostalega pod to znamko organizirajo tudi potovanja, ki jih pripravlja ga. Damjana Osterc.
Če se sprašujete, zakaj enkrat napišem ruska dača z malo, drugič spet z veliko začetnico, naj pojasnim: ko gre za objekt je to ruska dača, ko pa govorimo o blagovni znamki, pod katero se ta vila oddaja in prodajajo njeni zaščiteni izdelki, je to napisano z veliko.
Članice FAM so si ogledale notranjost ruske dače in bile navdušene nad videnim. Dr. Musar je napovedal še nekaj jesenskih novosti kot je Ruska banja in vrhunske kulinarične užitke, s čemer pogovor že usmerja proti aktualni kulinarični izkušnji – degustaciji vsega dobrega, kar je sledilo izpod rok Cateringa LAB.
Za prijetno popestritev je poskrbela glasbena gostja iz Litije, mlada pevka Anuša Strle. In da ne pozabim, tudi prestižni Rolls Royce angleške princese Aleksandre, sestrične kraljice Elizabete, smo si ogledale in se slikale v njem (mimogrede, lahko ga za ceno 250 €/h najamete). Vse to je del vsebine blagovne znamke Ruska dača.
Na koncu je dr. Musar povedal, da želijo biti najboljši, drugačni in inovativni v vsem, kar delajo, se zahvalil članicam FAM, jim zaželel uspeha v poslu in povedal, da so odprti in pripravljeni za sodelovanja in potovanja z njimi.
Povzela: Silvia Lippai, fotografije v tesktu: Gorazd Kavčič
Povezava na fotografije s srečanja, foto: Marija Trenz