Perovo 21 C, 1290 Grosuplje
T: 01/786 58 07, 01/786 58 08,
F: 01/ 786 58 09,
M: 041/731 877

E: info@drustvo-fam.si
www.drustvo-fam.si



Z VAMI ŽE 20 LET

Galerija

SREČANJE FAM NA ŠKRABČEVI DOMAČIJI V HROVAČI IN OGLED  RIKO HIŠ V RIBNICI,

dne  05. 10. 2009 OB 17. uri

Dan je bil kot naročen za izlet. Tudi naše srečanje v Ribnici je bil neke vrste izlet v naravo, v okolje, prežeto z zgodovinsko tradicijo….

Najprej smo si v Ribnici ogledali podjetje Riko hiše in način izdelovanja lesenih hiš, ki jih delajo le po naročilu.

Na Hrovači, pred Škrabčevo domačijo nas je pričakal in pozdravil »ribnčan« s suho robo in nam zaželel prijetno počutje pri njih.

Na Škrabčevi domačiji so nas presenetili z dobrotami, ki jih nudi domača hiša in prijetno vzdušje ob kramljanju je bilo zagotovljeno.

G. Škrabec je uvodoma povedal nekaj o firmi Riko d.o.o. in uspešnem sodelovanju  z Rusijo.

Današnja okrogla miza je potekala pod naslovom »Ali lahko na kulturni dediščini gradimo uspešne zgodbe«.

Gosti okrogle mize so bili:

  • prof. dr. Janez Bogataj, redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
  • g. Primož Finžgar, profesionalni vodja planiških prireditev in bivši direktor Elana,
  • g. Janez Škrabec, direktor Rika d.o.o. Ljubljana,
  • g. Aleš Mižigoj, bivši direktor delniške družbe Medex in pa
  • Cvetana Rijavec, predsednica uprave Ljubljanskih mlekarn in predsednica društva FAM, ki je tudi vodila okroglo mizo in povezovala zgodbe

Predsednica društva je najprej nagovorila  dr. Bogataja, ki je bil nekakšna povezovalna nit med tradicijo, kulturno dediščino in našimi zgodbami.  Ga. Rijavec ga je spraševala, kakšna je vloga kulturne in naravne dediščine pri načrtovanju naših sodobnosti in ali lahko govorimo tudi o dediščini podjetništva, blagovnih znamk? Vprašala ga je tudi, če je dediščina podjetništva in blagovnih znamk lahko dobro izhodišče tudi za promocijo in trženje sodobnih produktov v Sloveniji in kako je s tem v svetu in če smo na tem področju primerljivi?

Dr. Bogataj je na več primerih nazorno prikazal, kako je na kulturni dediščini možno nadaljevati zgodbe o uspehu, saj so le-te lahko dobro izhodišče za naprej, pozna pa tudi negativne primere »uporabe« dediščine v promociji in trženju produktov, blagovnih znamk. Tudi v svetu je veliko takih primerov ohranitve kulturne dediščine in na njenih osnovah gradnja uspešnih podjetij.

Predsednica društva je na podlagi izhodišč dr. Bogataja svoje vodenje okrogle mize strnila v tri zgodbe in se najprej obrnila na g. Primoža Finžgarja in prvo zgodbo pričela  z Elanom, ki je globalno edina slovenska prepoznavna blagovna znamka v svetu.

Zgodba ELAN:

»Vaš oče g. Finžgar, slavni skakalec Rudi Finžgar je začel delati smuči že med vojno v Cerknem, kasneje pa je ustanovil zadrugo Elan, kjer so izdelovali športna orodja. Do leta 1958 je bil direktor takratne tovarne športnega orodja Elan, potem pa je prišlo v Elanu do prve večje krize, ki jo je narekovalo svetovno gospodarstvo. Vi g.  Finžgar ste živeli s tovarno tako rekoč od rojstva, v njej pričeli kot pripravnik in bili od leta 2000 do 2004 tudi njen direktor. Zanimivo je tudi dejstvo, da so se v času od leta 1945 do 1990 zamenjali le 4 direktorji, potem pa do danes kar 17. Leta 2000 ste prevzeli vodenje Elana. V kakšnem stanju je bil Elan takrat? Verjetno ste imeli vizijo, kako sanirati družbo, saj je bila vendar del vas vse življenje in ste njene vzpone in padce težko gledali? Bi lahko rekli, da je za to ciklično delovanje kriva premajhnost Elana?«

G. Finžgar je povedal, da je Elan branža, ki je v zadnjih letih precej na udaru in kdor koli bi jo vodil, bi imel težave, saj je že nekaj časa velik upad nakupa smuči v svetu. Meni tudi, da je bila napaka, da je prišel Elan v Hrvaške roke, saj bi morala država poskrbeti, da se to ne bi zgodilo. Ko je prevzel vodenje Elana, je bilo  veliko problemov, ki jih lastnik ni znal ali želel razumeti. Težava je predvsem v premajhnosti Elana in tako ob vsaki težavi ne more uspešnejši del reševati drugega, manj uspešnega. Težava je povezana tudi z izbiro managerjev, saj slab lastnik postavi slab management. Torej lahko rečem, da je država slab lastnik – gospodar. Pri današnjih managerjih je premalo motivacije, zato ker iščejo predvsem dobro plačane službe in ne dobro plačano delo. Ker za delom bi verjetno morali stati rezultati? Se pa strinja, da je na tradiciji in kulturni dediščini možno graditi nove uspešne zgodbe.

Zgodba RIKO:

»G. Škrabec, vaš oče g. Stane Škrabec je l. 1968 postal direktor Rika (Ribniška industrija kovinske opreme) in z njegovim vodenjem je to postal velik gigant Jugoslovanske industrije; v zgodnjih 90-ih je to veliko podjetje – zaradi navezanosti na trg Sovjetske zveze, ki je tedaj propadel – izginilo iz poslovnega zemljevida.

Vi pa ste že leta 1989 (neodvisno od Rika in svojega očeta) skupaj s partnerji ustanovili privatno podjetje za zastopstvo tujih podjetij na trgu Sovjetske zveze. Leta 1996 ste od stečajnega upravitelja odkupili blagovno znamko Riko in pod tem imenom razvil inženiring dejavnost. Riko d.o.o. je danes preraslo v enega vodilnih inženiring podjetij v Sloveniji (na področju tehnološke opreme v avtomobilski industriji, logistiki, gradbeništvu, energetiki in ekologiji).  Leta 1997 ste ustanovili še podjetje Riko hiše, ki proizvaja in trži lesene masivne bio hiše Riko, kar smo si malo prej ogledali.

Zakaj se vam je zdelo prav, da svojo firmo poimenujete Riko? Je to zaradi same prepoznavnosti imena ali se vam je zdelo, da to nekako dolgujete očetu oz. dolgujete družinski tradiciji – dediščini?«

Vsega po malo, pravi g. Škrabec. »Riko je kljub še nekaterim firmam s tem imenom, ki so nastale po razpadu prejšnjega RIKA, vseeno nekako Škrabčev Riko.  Vendar Riko d.o.o. po svojih poslovnih uspehih zelo odstopa od ostalih… Ker smo ob nadgradnji podjetja uspeli ohraniti tudi dediščino svojih prednikov – od hiše in načina takratnega življenja v njej, do posodobitve s sodobno tehnologijo, ki jo čutijo vsi vaščani - s koncerti, razstavami in drugimi prireditvami v Škrabčevi domačiji, ki pomenijo novo dimenzijo v tej regiji. Tradicija mi veliko pomeni in to ves čas  vpletamo v poslovanje Rika d.o.o. in Riko hiš? Tradicija tako tvori dodatno vrednost v tej blagovni znamki.«

Zgodba Medex:

»Pisalo se je leto 1954, ko je  Glavna zadružna zveza Slovenije ustanovila specializirano podjetje za izvoz medu  Medex  ( Med export).  Čebelarska zadruga Slovenije je do takrat sama izvažala med,  z zakonom iz leta 1954 pa ji je bilo le-to prepovedano,  saj je po novem zakonu lahko s tujino poslovalo le državno podjetje. Prvi direktor Medexa je bil legendarni Miran Goslar. Med v sodih je imel le malo dodane  vrednost in zato  je bilo podjetje v izgubi. Leta 1961 ste prevzeli vodenje Medexa vi g. Mižigoj in ga popeljali po novi poti . Postavili ste

največje podjetje za polnjenje medu v celi bivši Jugoslaviji in eno vodilnih svetovnih proizvajalcev Apiterapije, to je izdelkov na podlagi čebeljih pridelkov.  Ustanovili   ste lastne laboratorije, ki so sodelovali z zdravniki in s skupnimi močmi raziskovali učinke drugih čebeljih pridelkov. Tako je nastal Medex, ki ga poznamo tudi danes.  V letu 2001 je vodenje Medexa  prevzela Aleša Kandus Benčina,  vaša hči,  ki je poslovanje še  nadgradila, ter   išče nove poti k uspehu in lahko rečemo, da ji resnično uspeva.

Kako pomembna je za vas nadgradnja neke uspešne znamke in ali je tradicija lahko motor enega razvoja ali cokla?«

G. Mižigoj je orisal zgodovinsko pot Medexa in povedal tudi, da se ta dediščina ne odraža samo v Medexu, temveč  prvenstveno tudi skozi celotno okolje, ki eno stvar sprejme in jo goji in skrbi zanjo – v tem primeru za  kranjsko  ČEBELO  in s tem tudi posredno za prihodnost človeka, saj je čebela nujno potrebna za opraševanje rastlin in s tem za celotno življenje na zemlji. Nadgradnja je potrebna vedno in povsod, saj bi sicer stali na enem mestu in bi postali zgodovina, tako pa smo zgodovina z uspešnim nadaljevanjem.

Predsednica se je dotaknila tudi Ljubljanskih mlekarn, kjer je veliko proizvodov, ki jim lahko rečemo uspešne blagovne znamke, ki jih skrbno negujejo in nadgrajujejo. Tudi ona vidi uspeh le v uspešni nadgradnji obstoječega in predvsem vlaganja v inovativnosti na vseh področjih, saj je kljub tradiciji potrebno iti v korak s časom in svetovno konkurenco.

Povezava na slike - Riko in Škrabčeva domačija,
fotografirala Doroteja Omahen

Povezava na slike - Riko in Škrabčeva domačija,
fotografirala
Marija Trenz